Ponosna zelo na licenco, ki je prispela iz Amerike. Sedaj bom lahko obiskovala z Erikom in Haiti tudi otroke v knjižnicah.

DOGGY

Ko smo izbirali psa za našo Brino smo imeli kar nekaj samčkov na izbiro, ki bi ustrezali tako liniji kot tudi barvno. Na koncu smo se odločili za čudovitega samčka iz Italije. Doggy je prvak v lepoti v več kot 15 državah, opravljene ima vse preglede ki se zahtevajo, celo nekaj več, tako da nismo imeli več pomislekov. Srečevali smo ga že po razstavah, tako da smo lahko videli tudi karakter, ne samo lepoto. Sicer je potomec črno rdeče kombinacije, tako da paritev z Brino lahko da rezultat več barvnega legla, od črnega, rdečega, sivega. Bomo videli kako bo. Videli smo že tudi njegove potomce, ki so vsi veterinarsko pregledani in potrjeno zdravi, kar je najpomembnejše v vzreji.

G LEGLO

Sedaj imamo planirano leglo. Tokrat bomo parili Brino. Dobro si je odpočila po 2 letni pavzi. Tokrat smo se odločili za paritev v Italiji. Samčka imamo že izbranega, dogovor z vzrediteljico tudi, papirji so pripravljeni, dovoljenja tudi, sedaj samo čakamo mati naravo, da se začne Brina goniti. Potem gremo v akcijo, z brisi, testi progesterona in ko nam bo dr. Mujagić dal znak, da je pravi čas, se bomo odpravili na paritev. Do sedaj smo vse psičke parili naravno, nikoli še nismo imeli problemov s tem in upajmo, da bo letos tudi tako. Bodoči lastniki mladičev od Brine že nestrpno čakajo kdaj se bo začelo dogajati pri nas. Ko smo čakali pred leti na paritev Brinine mamice Arabelle se nam je zdelo, kot da bi nalašć zavlačevala. Seveda to ni bilo res, se je pa samo takrat gonila 2 meseca kasneje kot ponavadi.

ENKRAT EVRAZIJEC, VEDNO EVRAZIJEC

Recimo da je pravi prevod, ker se nemščine nisem učila, vem pa da je pomen pravi. Sigurno se moja prijateljica iz Madžarske ne bo jezila, ker sem ji dobesedno ukradla tale prt iz njenega Facebooka, a ko sem ga videla, sem vedela, da ga moram imeti. Sicer ga imam samo na svojem blogu, a bolje to kot nič. Nekoč si ga bom privoščila tudi sama. Trenutno se bolj ukvarjam z napisom, če kaj drži, potem to drži 100 %.Letos maja bo 7 let kar smo imeli prvo leglo in prav vsi lastniki mojih mladičev so si enotnega mnenja, da bo njihov naslednji pes sigurno pasme evrazijec. Tudi njim se je sedel v srce s svojim karakterjem.

FOYA PEČNIKOVA

Foya bi bila verjetno moja, no naša, če nebi Igor ravno zbolel. Črna psička z ožigi, čudovita, v katero se moraš zaljubiti. Nekaj posebnega, pa ne da bi hotela s tem reči, da ostale psičke in pes v tem leglu niso bili super, a Foya je bila nekaj posebnega in take v naši psarni še nimamo. Mogoče pa kdaj drugič, zavedala sem se, da mladič in bolnik v hiši ne gre skupaj, za oba si je treba vzeti ogromno časa in ker te možnosti nisem imela sem vedela, da je treba delati v dobro Foye.
In moja Foyči, ki bo vedno majčkeno moja uživa maksimalno in ko sva se po dolgem času spet srečali je bilo veselje obojestransko. Nikoli me ne bo pozabila, v to sem sigurna, pa tudi jaz je ne bom, tako kot vse mladiče iz naše vzreje, majčkeno ostanejo moji za vedno.

FINNEGAN PEČNIKOV

Tako kot vsi mladiči ima tudi Finnegan svojo zgodbo. Bil je edini fantek v leglu, najtežji in najbolj len, da bi se skotil, saj je po 4 sestricah bilo več kot 3 ure presledka, Finn pa nikakor ni hotel iz toplega zavetja mamice Blacky. Ko se je skotil nama je bilo z Nino jasno zakaj ne, saj je imel kar 572 g porodne teže, rekorder psarne. Bodoči skrbniki so se že odločili, da bodo vzeli pa psičko, če v tem leglu ni samčka, no pa se je na koncu končalo za vse srečno. Ker je bil Finnček edinček je bil temu primerno tudi razvajen, a ker sva družino, k kateri naj bi šel že dobro poznali sva vedeli z Nino da ga bodo razvajali naprej in nisva se zmotili.
Kljub razvajanju je Finn zrasel v pravega lepotca, ki je sedaj že uspešno opravil malo šolo in prav dobro ve, kdaj je čas za razvajanje in kdaj za delo. Družina ga obožuje, mi pa smo presrečni, da smo mu našli dober dom.

Igor, Erik, Soča

maj 2011
Pa smo dočakali, Igorjevo izboljšanje in s tem premestitev na Sočo, kar smo bili seveda neizmerno veseli.Želja, da Igor vidi katerega od naših psov pa je bila iz dneva v dan večja.
Šele takrat sem se zavedala, da se vse stvari zgodijo v življenju z razlogom. Zakaj sem si tako želela postati terapevtski par in to samo slaba dva meseca pred Igorjevo boleznijo, tega verjetno ne bom vedela nikoli, a samo to sem razmišljala ali je možnost, da Igor vidi vsaj Erika, ki je imel opravljen veterinarski pregled in je postal pripravnik. Mojo željo so uslišali tako pri Tačkah pomagačkah kot na URI Soča, za kar jim bom do smrti hvaležna.

MAREC 2011

Kar smo imeli planirano, se nam je v sekundi spremenilo, saj je 1. 3. 2011 Igorja možganska kap, točno 4 dni pred kotitvijo Blacky......Igor se je boril za življenje, mamica Blacky pa je skotila 5 čudovitih mladičev, kot bi nas hotela vsaj malo razveseliti. Tako velikih in težkih mladičev še nismo imeli. Nina je prevzela Igorjevo delo pri vzreji, leglu in moram priznati, da kljub težkim trenutkom sva delo pri leglu odlično opravili. Mladiči so nama dajali moč in veselje, napredovali so izredno in užitek jih je bilo opazovati. Tudi bodoči skrbniki mladičev so videli, da zaradi Igorjeve bolezni niso bili mladiči nič prikrajšani.
Najhujše od vsega pa se nama je zdelo, da Igor ne bo videl mladičev, pa ravno on ki si jih je najbolj želel v družini. Dnevno sva snemale kratke filme, poslikale mladiče in ko se mu je stanje že izboljšalo sva mu na oddelek prinesle prenosnik, da jih je videl. Zavedale sva se, da če bo kdo vplival na izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja bodo to sigurno naši kužki.
Po 2 mesecih in pol so Igorja premestili iz nevrološke bolnice na URI Soča, kjer se je po dolgem času srečal z Erikom.

TAČKE POMAGAČKE

Kot sem še omenila, smo imeli lansko leto zelo pestro. Začelo se je s Tačkam pomagačkam.....končalo pa.....kako je rekel Hugo....no pa začnimo....
januar 2011
Po dobrem letu oklevanja, ali bi ali nebi šla v terapevtsko delo, čeprav me je prijateljica Urša stalno spodbujala naj se z Erikom preizkusim,je odločitev le dokončno padla. Pa pojdimo na izobraževanje, potem pa bomo videli kako in kaj.
Moram reči, da sem na izobraževanju zvedela veliko novega, tako da nama je z Erikom dan še prehitro minil. Sledilo je testiranje psov, tega sem se pošteno povedano pa malce bala, saj nisem vedela kako bo reagiral Erik. Bala sem se da bo moj strah začutil Erik in bom pokvarila vse. Pa se je tako hitro vse dogajalo, da ni bilo časa za strah in ko sva uspešno opravila izobraževanje sva bila kar malo važna. Komaj sva čakala da začneva z delom, a ker se je treba vsega lotiti dosledno, sem bila mnenja, da počakamo najprej na leglo Erikove mamice Blacky, potem pa začneva z delom.

SAJ NI RES...PA JE

Po dolgem času sem spet na blogu......sem se kar zgrozila, ko sem videla kdaj sem bila nazadnje tukaj. Pa tako sem obljubila, da se bom poboljšala, pa sem se verjetno še poslabšala. A tokrat z razlogom, saj smo lansko leto doživeli veliko lepih in še več težkih trenutkov, zadnje bi si najrajši izbrisala iz spomina, a ne gre. Na blog me spomnijo moji "pasji prijatelji" in takrat imam slabo vest. Tokrat ne bom obljubila nič, upam pa da bo bolje.

PASJA VROČINA

Vroče, zelo vroče. Sem zelo vesela da živimo v stari hiši, ki je razmeroma hladna za ta letni čas. Našim kužkom je vroče, zato se hladijo na najrazličnejše načine, od poležavanja v hladnem hodniku čez dan, namakanja v otroškem bazenčku, čofotanja po reki ali jezeru. Od vseh kužkov kar jih trenutno imam je Erik daleč največji ljubitelj vode. Če mu čofotanje in namakanje v vodi ni dovolj se preprosto uleže v njo. Spominja me na mamo Blacky, ki smo jo pred 5 leti pripeljali iz Italije. Po enem tednu smo jo peljali na morje in uživala je v vodi, tako kot sedaj njen Erik. Tudi Evita in Eros obožujeta vodo, a tako kot Erik sigurno ne.

OBISK DICKA PEČNIKOVEGA

Končno ena sončna nedelja. Lari sem obljubila da pridemo takoj ko bo lepo vreme. Kar obljubim, to tudi izpolnim. Veliko lažje je bilo, ker nam je Lara povedala, da lahko pridemo k njim z vsemi mladiči, povdarila je da so kužki dobrodošli in da bodo zelo veseli če pridemo z njimi. In smo šli, midva z Igorjem, Eros I. , Evita in Erik Pečnikov. Ohlajen avto, vklopljena klima, tako da so pot zelo dobro prenesli, kljub izredno vročemu dnevu. Lara mi je po mailu točno opisala pot do Idrije in podrobno do njih.Večina ljudi se niti ne zaveda, kako čudoviti kraji so še v Sloveniji. Mi jih odkrivamo po zaslugi naših mladičev. Tak čudovit razgled, daleč naokoli nobenega soseda, psi so lahko spuščeni, brez strahu da bi kam šli, majhen bazen z vodo, ki je po invaziji naših kužkov postal kar premajhen. Ko smo se vspeli na bližnji hrib se je videlo daleč na okoli. Raj na zemlji in tako uživa naš Dick Pečnikov. Ob enkratnem kosilu, tradicionalnih idrijskih žlikrofih nam je postalo jasno zakaj Dicku ne gredo ravno v slast briketi.
Ko sva se z Igorjem vračala v dolino sva si bila enotna, da lepše skoraj ne more biti. Dick uživaj še za nas.

TRENING ZA RAZSTAVO

Zavedam se, da sem si s tem, ko sem pristala da gresta kar dva mladiča iz E legla v jeseni na Irsko, naložila veliko odgovornost in breme, saj moram z obema tako Erosom kot Evito delati na socializaciji, vzgoji, druženju. Tako smo se zmenili z lastnico čov čovke Fione da se dobimo. Spustili smo jih na travnik, daleč od prometa, ljudi, da so se spoznali, psi so se hitro ujeli med seboj, uživali v tekanju, igranju. Kot da bi se poznali že nekaj časa, pa so se videli prvič. Eden drugemu smo pretipali pse, pogledali zobe, da se navadijo tudi na to, saj sta oba mladiča namenjena tako za vzrejo in za razstave. Malo smo povadili še tek v krogu in diagonalo, postaviti se pred sodnika,kako izgleda pregled za telesno oceno in razstavljanje. Seveda smo zaključili vse skupaj v gostilni, ker so se kužki najprej napili sveže vode potem pa utrujeni obležali pod mizo. Lepo nam je bilo to druženje in vsi smo bili enotnega mnenja da bomo to še večkrat ponovili. Spreminjali bomo lokacije, ljudi, pse,peljali jih bomo na kopanje v bližnji potoček, ker bi radi imeli socializirane pse, navajene tako na mesto, kolesa, živali, glazbo, prireditve. Tako bo naše poletje delavno, a ker to počnemo radi, bomo to delali z užitkom, preprosto uživali bomo s svojimi kužki.

EVITA PEČNIKOVA

Evita je bila namenjena, da gre za vzrejo in razstavljanje drugam, pa se je potem tako obrnilo, da je na koncu bila planirana da ostane doma. Bila je moja Evita do takrat ko mi je Heather poslala na mobitel sliko čudovite psičke in me spraševala če mi je všeč. Seveda mi je bila Levi v trenutku všeč, še tisto večer sva se dogovorili da gre Evita k njej, tako kot Eros, v zameno zanjo pa dobim njeno psičko Levi. Tako bosta Eros in Evita skupaj še naprej, hodila na razstave in bila namenjena za vzrejo. V strokovnem, vzrediteljskem izrazu bi se temu reklo, da bomo zamenjali kri, dobili novo krvno linijo. Upajmo, da je bila odločitev pravilna, še včeraj sem ju opazovala, kako težko je Evita stran od Erosa, samo da ga ne vidi, ga že išče.

EROS I. PEČNIKOV

Najmanjši od vseh, borih 199 g težek samček, ki ni in ni hotel jesti. Prve dni je bilo naporno, saj ni kazal ravno kakšnega navdušenja nad sesanjem, šele z našo vstrajnostjo in priklapljanjem na seske, pa po steklenički, se nas je dobesedno usmilil, da je začel končno sesati sam. Kako smo si oddahnili, ko pa je še teža začela postopoma naraščati smo vedeli da smo iz najhujšega. Bil je najmanjši, poznala se je razlika med ostalimi, imel je krajšo dlako, a počasi so se te razlike manjšale. Postal je pravi borec in prav nič ni hotel zaostajati za drugimi. Ko mi je Heather iz severne Irske pisala da si želi enega izmed naših mladičev si tudi v sanjah nismo mislili, da bo izbrala ravno Erosa, najmanjšega, a njej je bil takoj všeč. Po tehtnem razmisleku, dogovarjanju, kako in kaj, smo se odločili da gre Eros k Heather na Irsko. Ker imata tako Anglija kot Irska izredno stroge veterinarske predpise bo Eros odšel tja šele jeseni, ker ga nikakor ne mislim dati za 6 mesecev v karanteno ampak bo kar pri nas užival celo poletje.

ENISA PEČNIKOVA

Enisa Pečnikova je bila izbrana za darilo možu in očetu za njegov rojstni dan. Seveda je bila to njegova želja, ker je vsem popolnoma jasno, da se žival ne daje za darilo, če to ni dobro pretehtana odločitev in želja bodočega skrbnika, ki si je že izbral določeno pasmo in to je bil ravno pes pasme evrazijec. Darilo je bilo izredno presenečenje, dobesedno šok, a tako ljubko kepico, staro 2 meseca vzljubiš v tistem trenutku ko jo vidiš. Ker jim je bila naša Brina zelo všeč so tudi tej psički dali ime Brina.

ELIS PEČNIKOVA

Elis Pečnikova si je sama izbrala lastnike in to čisto zares. Bila je prvo izbrana psička in prav tako prva oddana, saj so bile takrat ravno v Ljubljani počitnice in se mi je zdelo prav da Elis uživa cel teden z družino. Sedaj je že velika, stara 5 mesecev in je bila že sterilizirana, tako da ne bodo imeli problemov. Sem mnenja, da če se psičko ne nabavi za vzrejo, da je pametna odločitev da se jo pred prvo gonitvijo sterilizira.Včasih je veljalo pravilo, da kdor kupi psičko, jo bo imel za vzrejo, sedaj pa veliko ljudi nabavi psičko samo zaradi dejstva da je psička bolj nežna, bolj navezana na družino in jim odločitev imeti psa ali psičko odtehta njen karakter in ne spol.

ECCO PEČNIKOV

Ecco je iz E legla prvi samček, ki je odšel od doma. Izbrala si ga je družina iz Celja. Neverjetno kako veliko mladičev je šlo iz zadnjih dveh legel ravno na ta konec Slovenije. Deep v Šoštanj, Dylan v Velenje, Diva v Mozirje in Ecco v Celje, pa tudi Brinin brat Bono je v Taboru. Ecco je bil najbolj nežen samček v leglu, močen, vedno lačen, pravi medvedek. Slika pove vse.

ERIK PEČNIKOV

Erik je bil od vsega začetka nekaj posebnega, pa ne samo zaradi dejstva, da je bil edini v leglu črne barve. Skotil se je prvi, velik, do sedaj največji od vseh mladičev, ki smo jih imeli do sedaj v naši psarni. 400 g je bila njegova porodna teža, medtem ko je imel najmanjši bratec Eros I. Pečnikov samo 199 g. Ko se je stiskal k mamici Blacky je zgledalo, kot bi bil samo on njen mladič in ne ostali bratci in sestrice, ki so bili vsi po očetu Erosu rdeče barve. Nekaj na njem ga dela prikupnega, pa naj je to samo stiskanje ali lubčkanje, ali tisti mili pogled, ki omehča vsako srce. Preprosto ga moraš imeti rad. To je naš Erik.

OBISK DREAMA IN DITE

Pa nam je končno le uspelo. Tako dolgo od oddaje mladičev še nismo hodili na obisk. Kljub temu da nimamo letos planiranega legla, (naše psičke imajo zasluženi počitek) pa se kar nismo in nismo mogli odpraviti na oglede. Letos je problem, da imamo doma še 3 mladiče iz E legla, 2 od njih gresta jeseni na Irsko, tako da imamo delo z socializacijo mladičev. Kamor koli jih lahko vzamemo s seboj, gredo z nami. Po obilnem deževju smo komaj čakali prve sončne žarke. Tako smo z mladiči že bili na razstavi, v BTCju, na rojstnih dnevih, izviru Krke, prireditvi, na Trubarjevi domači, skupnem sprehodu z drugimi lastniki psov, sprehodih v mestu, gozdu. Ta vikend smo doma pustiti Evito in Erosa, ker smo imeli varuško Nino, Erik pa je šel v Ljubljano na počitnice. Najprej smo obiskali Dreama Pečnikovega, da vidimo kako uživa v Izoli. Ivo in Ana Marija ga imata neizmerno rada on pa njiju. Mislim, da si ne znata več predstavljati življenja brez njega. A kljub navezanosti nanju se naju je Dream spomnil in veselo mahal v pozdrav. Šele ko vidim svojega mladiča v domačem okolju, ko vidim kako ravnajo z njim, kje biva, koliko časa se ukvarjajo z njim, si lahko oddahnem. Prej pa ne. Odločili smo se da v deževni nedelji obiščemo še Dito Pečnikovo v Škofji Loki. Dita je Dreamova sestrica, pozdravila nas je z lajanjem, bila previdna, naju z Igorjem ovohavala, se približevala, na koncu je zmagala ženska firbčnost in počasi se je pustila čohati in božati. Zanimivo, isto leglo, dva čisto različna karakterja, a na koncu ko je na vrsti čohanje, postaneta neverjetno podobna eden drugemu. Tudi Dita uživa pri svoji družini, poležava na kavču. Oboji so upoštevali nasvet, da mora evrazijec biti del družine, nikakor nekje sam in izoliran. Ko sva se vračala iz obeh obiskov sva si bila z Igorjem enotna, tako Dream kot Dita imata čudovite družine in prav vesela sva bila, da sva jih obiskala.