TEST PROGESTERONA-PRVIČ

Danes smo bili z Brino prvič na testu progesterona. Za paritev, ko je samček skoraj 1000 kilometrov stran od psičke je potrebna bolj natančna priprava in seveda več preiskav. Današnji test progesterona nam bo samo za orientacijo, v ponedeljek pa bomo videli, kako se bo odločil veterinar. Mogoče bo že določil dan paritve ali pa bomo samo še opravili en test. Če smo čakali tako dolgo nam ne bo odveč počakati še kakšen dan ali dva, važno je da določi najbolj ugodne dni za paritev.

KONČNO

Vsi ki čakajo na naše mladičke bodo ob prebiranju tega članka rekli KONČNO. Mislim, da jih dobro razumem, ko čakaš na te male sončke ti je vsak dan, vsak teden, vsak mesec daleč. Vsi bi radi imeli psa že sedaj. A mati narava dela po svoje. Tukaj je ona šef in mi ji moramo slediti. Tako smo končno dočakali dan da se je začela naša Brina goniti. Čaka nas test progesterona, a prvi "tester" je bil naš najstarejši evrazijec, očka Chakan. Ovohaval je Brino že nekaj dni prej in glede na dejstvo, da se do sedaj še nikoli ni zmotil, smo tudi sedaj dobro opazovali njegovo obnašanje. Kljub svojim skoraj 11 letom mu gobček in voh še izredno dobro služi in sedaj mu lahko samo potrdimo, kar je on vedel že nekaj dni. Chakan prav si imel.

CORRINA PEČNIKOVA

Vsak vzreditelj je vesel novic in slik svojih mladičev. Pri nas se z nakupom mladička prijateljstvo šele začenja in ostaja za vedno. Nikakor se nebi mogla sprijazniti z dejstvom, da nebi vedela kako živijo naši kužki. Tako me je danes na računalniku čakala pošta skrbnikov naše Corrine. Novice, kako uživa pasje vroče dni na morju in slika. Kako hitro je zrasla, pred dnevi je že praznovala 2. rojstni dan. Prava lepotička.

PO GOBE

Včerajšnja ohladitev in malo dežja, to so idealni pogoji za rast gob. Glede na dejstvo da imamo gozd skoraj pred hišo je odločitev padla: Gremo po gobe. In smo šli. S seboj sva vzela z Igorjem še Chakana in Arabello. Chakan je tekal od enega do drugega in prav nič ni bilo videti da bo kmalu star 11 let. Gozd dobesedno obožuje, prav tako Arabella. Nažalost je bilo dežja premalo, tako da smo dobili samo nekaj jurčkov, marele pa nobene. Zgleda da bomo morali na gobe počakati na naslednji dež, da zalije presuho zemljo. Smo se pa vsi skupaj dobro sprehodili, kar nam bo prej koristilo kot škodilo. Ne Chakan in ne Arabella se nista pritoževala da nismo našli marel,njima je bila dovolj že naša družba in sprehod po gozdu.

BLOŠKO JEZERO

Danes sem imela dopust in glede na vremensko napoved, da bo temperatura presegla 30 stopinj smo se kar hitro odločili da se gremo malo ohladit. Odločili smo se za Bloško jezero, saj je blizu, pa še kužke lahko vzamemo s seboj. Dobre pol urce vožnje in že smo prispeli do jezera. Najprej smo si ogledali tablo, kjer so bile označene vse prepovedi. Kužki naj bi bili na povodcu in naj se nebi kopali s kopalci. Seveda smo to tudi upoštevali, vendar smo kar kmalu ugotovili, da se tega držimo samo mi, saj je na drugem koncu jezera veselo čofotala bokserka, brez povodca seveda. Pa se nihče od obiskovalcev ni razburjal. Res ni bila moteča, nikogar ni motila, a včasih se najde kakšen posameznik, ki mu gre tudi to v nos. Najprej sva se z Igorjem zmočila, zaplavala in shladila, potem pa sva odšla s Cassie in Brino na drug konec jezera, kjer ni bilo kopalcev. Cassie sem počasi spustila v vodo in zaplavala je, prav tako za njo tudi Brina. Ohladili sta se in bili zelo veseli. Tako smo upoštevali vse predpise in shladili kužke. Srečo smo imeli, da dopoldne ni bilo dosti obiskovalcev, popoldne je kopalcev veliko več in bi bili mogoče nezaželeni. Še bomo prišli,tako mi kot kužki. Danes sta bili z nami Cassie in Brina, drugič vzamemo druga dva. Mislim, da bomo kmalu spet tam. Združili bomo prijetno s koristnim.

CEPLJENJE

Danes smo imeli dan za cepljenje. Zvečer smo bili dogovorjeni z veterinarjem da cepimo vse naše kužke proti pasji kugi, parvovirozi, leptospirozi, kužnemu hepatitisu in kužnemu kašlju.

Pasja kuga: je bolezen, ki se najpogosteje pojavlja pri pasjih mladičih med 3. in 6. mesecem, lahko pa prizadene tudi pse druhih starosti. Virus v organizem vstopi skozi usta ali dihala, napada imenski in živčni sistem ter pljuča in prebavila. Znaki bolezni so visoka telesna temperatura, otopelost, kašljanje, bruhanje, driska. Ker pes ne je in pije se pojavi dehidracija. Kjub zdravjenju žival lahko pogine.

Parvoviroza: je zelo nalezljiva bolezen prebavil, ki prizadene predvsem mlade pse. Starejši psi bolezen lahko prenašajo brez kliničnih znakov. Znaki bolezni so hudo vnetje črevesja s krvavo drisko, akutno bruhanje, dehidracija ter neješčost. Kljub zdravljenju lahko žival pogine.

Leptospiroza: je bolezen, ki jo povzročajo bakterije in za katero lahko zboli tudi človek. Bolezen se širi z okuženim urinom. Vir bolezni so divji glodalci (miši, podgane). Znaki pri bolezni, ki se kažejo ne glede na starost živali, je visoka telesna temperatura, neješčost, žeja, bruhanje, zlatenica, v končni fazi odpoved ledvic in smrt. Bakterije so občutljive na antibiotike in če začnemo zdraviti takoj je ozdravljivost možna.

Kužni hepatitis: je zelo nalezljiva bolezen, ki prizadene mlade pse. Znaki bolezni soo povišana telesna temperatura, neješčost, bruhanje, driska (lahko tudi krvava), boleč trebuh, krči, ... Ozdravljeni psi še mesece po okužbi izločajo z urinom žive viruse. Zato so necepljeni psi zelo nevarni.

Kužni kašelj: je bolezen, ki jo povzročajo različni virusi in bakterije. Lahko se zgodi, da psa cepivo ne bo obvarovalo, bo pa omililo klinične znake. Bolezen je najpogostejša poleti, širi se na krajih kjer je naenkrat veliko psov (pasje razstave, psarne). Znaki bolezni so oster suh kašelj, neješčost, povišana telesna temperatura in če se psa ne zdravi lahko tudi bronhitis ali pljučnica.

To cepljenje zakonsko ni obvezno, je pa priporočljivo. Zmotno je mišljenje mnogih, ki smatrajo da je potrebno cepiti samo mlade pse, saj so ti bolj dovzetni za okužbe. Vsak se mora odločiti po svoji vesti. Mi imamo svoje kužke preveč radi, da bi razmišljali ali bi ali nebi cepili. To spada v preventivni program, tako kot zaščita pred klopi, cepljenje proti steklini in trimesečni program odpravljanja notranjih zajedalcev.
Uspešno smo prestali cepljenje, nagradili smo jih s pasjimi piškoti in glede na njihovo obnašanje zgleda da ne bo imel nobeden od njih reakcije na cepljenje. Za letos smo opravili.

BADDY PEČNIKOV

Danes smo imeli poseben obisk. Obiskal nas je naš Baddy, Brinin brat. Kako lep samček je postal. Na trenutke me je čisto spominjal na našega Erosa. Dolgo se nismo videli, a Baddy je bil tako kot mi presrečen, ko nas je zagledal. Ni nas pozabil. Ni pozabil na dneve in noči, ki smo jih prebili skupaj, ni pozabil hiše, dvorišča, čeprav je zelo hitro odšel od doma. Za nas prehitro. Čudovit je občutek, ko vidiš tako lepega samčka, naše vzreje. Pred leti mi je dolgoletna kinološka sodnica rekla, da je super, če imaš dobrega psa, še lepše pa je če vidiš da imaš takega psa iz svoje vzreje. Mislim, da ne pretiravam ko rečem, da bi lahko Baddy s svojo lepoto dosegal najvišje lepotne naslove. A skrbniki so se odločili drugače, imajo ga za družinskega psa, ki je samo njihov. To odločitev je seveda treba upoštevati. Bistveno je, da ga imajo neizmerno radi in samo to šteje. Zato tudi tebi Baddy Pečnikov: Vse najboljše in hvala za obisk. V naših srcih si in boš za vedno ostal naš sonček.

LEDENA KAVA

Končno nam je uspelo, da smo si vsi skupaj vzeli malo časa samo zase, za lenarjenje. Dan je bil kot naročen za sprehod do potoka, čofotanja, potem pa še za posedanje na vrtu ob ledeni kavi.Vreme kot naročeno. Danes smo vzeli s seboj slavljenki Brino in Cassie. Brina je pozirala in se nastavljala fotoaparatu. Cassie pa je hotela videti prav vse kar se dogaja okoli nje. Prav nič ji ni ušlo. Brina se je crkljala s smetano iz ledene kave, tudi piškot ji je prav teknil, Cassie pa za hrano ni imela časa. Preveč se je dogajalo okoli nje.

FOTOGRAFIRANJE

Ko se končno odločim, da naredim nekaj dobrih posnetkov, ko mi Brina dobesedno pozira pred fotoaparatom se ponavadi zgodi, da so ali prazne baterije ali pa da zablokira fotoaparat. Priznam, nisem ravno strokovnjak v fotografiranju, z leti slikanja psov sem se naučila, da jim več ne "režem" nog ali ušes. Pes mora biti na sredini fotografije in to v celoti, fotografira se ga vedno v njegovi višini in ne z vrha. No nekaj pa le že vem. V pomoč so mi bili prijatelji, ki se poklicno ukvarjajo s fotografijo. Šele po njihovi razlagi sem razumela, da lahko narediš 200 in več fotografij in je na koncu dobra samo ena. Tako da se ponavadi usedem zunaj na klop in opazujem pse, potem šele fotografiram. Spomnim se, kako smo pred 4 leti fotografirali 13 mladičkov, bolj smo jih postavljali, bolj so hiteli vsak na svojo stran. Šele zajeten kos sira v Igorjevih rokah jih je pripravil na fotografiranje. Prav vse sem ujela...

CASSIEN 2. ROJSTNI DAN

Mislim, da res ni kar tako, ko praznuješ kar 2 rojstna dneva v enem tednu.Cassie je od Brine mlajša točno 2 dni manj kot eno leto. Vendar sta si le v daljnem sorodstvu, saj je Cassie hči Blacky in Erosa. Za Blacky je bilo to prvo leglo, čeprav se to ni poznalo pri kotitvi. Zdi se mi, da je dobesedno čakala, da pridem iz službe domov, saj sem ji zadnje dni pred kotitvijo obljubila, da ne bo sama, da bom ob njej. Kot bi to res razumela, saj je začela kotiti ko sem prišla domov. Skotila je 3 črne samičke- Christy, Cherrie, Cassie, črno belo Chanel in črnega samčka Chakana. Ko smo že vsi mislili da je kotitve konec, saj je Blacky majhna psička in bi bilo 5 mladičev zanjo čisto dovolj, odločila da bo skotila še 6 psičko- Coriino,tokrat rdeče barve. Kmalu za njo pa je skotila še eno psičko, prav tako rdeče barve-Chiquito. Tako je Blacky skotila 6 samičk in 1 samcatega samčka.Ko so bili mladički stari več kot 2 meseca so počasi začeli odhajati v nove domove. Manj kužkov je bilo, bolj se mi zdi da se je Cassie počasi začela navezovati name. Skupaj sva pili kavico, spremljala me je vsak korak. Mojo družbo je imela raje kot igro z ostalimi. Prirasla mi je k srcu in kljub zanimanju zanjo jo nikakor nisem mogla oddati od hiše. Tako je postala moja Cassie, samo moja, ki mi sedaj leži pod mizo in spremlja vsako mojo kretnjo. To je moja Cassie, ki mi pomaga pri obešanju perila, zalivanju rož, pomaga pri kuhanju kosila. To je moja Cassie, ki jo ni treba poklicati, da pride k meni, saj je vedno ob meni. Zvečer, ko ugasnem luč se čisto potiho priplazi v posteljo in postane še manjša kot je, samo da je ob meni. Mogoče tega ne bo razumel vsak, pesjanar pa sigurno, mislim da me nima nihče tako rad na tem svetu kot moja Cassie. Cassie: VSE NAJBOLJŠE

BRININ 3. ROJSTNI DAN

Naša Brinči je praznovala ta teden svoj 3. rojstni dan. Bil je vroč dan. Zvečer ko smo se hladili na klopi smo obujali spomine na njeno rojstvo. Bila je nedelja, vročina. Mama Arabella se je odločila, da bo pravi dan za kotitev. Po kosilu je skotila prvega fantka, ki smo mu dali ime Bono. Ker se je kotitev ob več kot 2 urnem premoru ustavila smo preventivno poklicali veterinarja. Ta je ugotovil nepravilno lego naslednjega mladička in nam svetoval carski rez. Poklical je prijateljico v Lesce in odhiteli smo z brejo psičko in prvim mladičkom na veterino. Arabella je bila celo pot zelo nemirna, bali smo se da nebi bilo kaj narobe. Z Igorjem sva sedela na klopi in čakala novice. Bala sva se za Arabello in v tistem trenutku nama je bila ona najbolj pomembna. Pa sva si kmalu oddahnila, saj so veterinarji začeli nositi mladičke nama, da jih zmasirava in položiva v posteljico. Zdelo se nama je da traja celo večnost, ta negotovost, skrb da bo vse v redu. Zvečer sva imela že 8 mladičkov v košari, 3 samičke-Brino, Bello in Becky, 5 samčkov-Barona, Bona, Bachusa, Baddya in Beana. Neverjetno tihi so bili, ko pa smo prišli domov so bili že živahni. Takrat si tudi v sanjah nisem predstavljala da bo Brina ostala domov. Priznam, ni mi žal, saj je Brina iz dneva v dan lepša, prijazna, razvajena psička, ki bo upam letos postala tudi prvič mamica. Brinči: VSE NAJBOLJŠE

TRUBARJEVA DOMAČIJA

Dan je bil vroč in zato smo se odločili, da peljemo Cassie po kosilu na Rašico na Trubarjevo domačijo. Pred leti, ko smo imeli novofundladce smo bili velikokrat tam, saj sta naš Nok in Pora plavala in se tako osvežila v mrzli reki. Evrazijci imajo radi vodo, vendar ne tako kot novofundlanci. Chakan je zadovoljen, če si zmoči tačke, je pa zato Cassie nora na vodo. Danes je šla prvič sama in zato je bila v začetku izredno previdna. Nič ji ni bilo jasno. Da ji pokažemo, da ni tekoča voda nič posebnega se je bilo treba pač sezuti in stopiti v vodo. Vzgledi vlečejo in takoj za menoj je bila že Cassie. Všeč ji je bilo in še dobro da je bila na povodcu, drugače bi kar zaplavala. Veselo je čofotala po vodi in se hkrati hladila.

NAKUPOVANJE

Danes je bil dan za razvajanje, saj sem bila na dopustu. Vsi včerajšnji plani, kaj vse bom naredila so zjutraj splavali po vodi. Prav na brzino sem se odločila da gremo s Cassie v Ljubljano. Nebi bilo to nič posebnega, saj je Cassie vajena vožnje, če nebi odšla sama. Čisto nič ji ni bilo jasno, ne njej kot tudi ne ostalim psom. Nina me je kmalu poklicala in povedala da je mama Blacky zelo žalostna, ob odhodu Cassie je celo jokala. Bala se je zanjo. Poleg nakupovanja smo obiskali tudi babi in kar kmalu sta s Cassie postale velike prijateljice. Sprehajala se je po stanovanju kot bi bila že velikokrat tam, pa je bila prvič. Papagaj Piko jo je bil zelo vesel, a kaj ko Cassie ni zanimal. Čisto nasprotje dedka Chakana, ta obožuje babinega Pikca. Cassie je morala pri nakupovanju počakati na parkirišču, ob posodi z vodo, senčki.Glede tega smo v Sloveniji še 100 let za razvitim svetom. Če se samo spomnim nazaj kako smo lahko šli s Chakanom v trgovine v Innsbrucku, ko smo šli po Arabello. Vzreditelji Arabelle niso mogli verjeti, da je pri nas vstop s psom prepovedan ali pa dovoljen le redkokje. Ker je bila Cassie zelo pridna smo jo na koncu peljali še na kavico. Blacky in Eros sta jo bila zelo vesela ko se je vrnila domov. Sedaj utrujena počiva. Prvi šoping je bil za Cassie zelo naporen.

ROMELLI

Romelli je sin Emy in našega Erosa. Živi na Finskem. Letos bo star šele 2 leti, pa ima osvojenih že kar nekaj bleščečih nazivov. Lani je postal svetovni mladinski prvak v lepoti. Danes mi je njegova vzrediteljica Elisa sporočila da je osvojil CAC, CACIB, BOB in 4 BOG na razstavi v Estoniji. Romelli nadaljuje razstavno kariero očeta Erosa na kar smo seveda izredno ponosni.

KOPANJE

Danes smo imeli na dnevnem redu kopanje psov. Vedno ko se lotim kopanja psov uredim enega kužka do konca, kompletno, kopanje, fenanje, česanje, oblikovanje dlak na tačkah, čiščenje ušesa in striženje krempljev. Tokrat je bila prva Brina, ki dobesedno uživa v kopanju. Njo smo kar hitro posušili, saj je pred kratkim izgubila poddlako. Takoj za njo je bila na vrsti naša Arabella. Letos je za njo prvo kopanje. Tudi njej je začela izpadati poddlaka. Po kopanju sta bili Brina in Arabelli lepi, dlaka se jima je svetila in prav zavedali sta se te svoje lepote. Dišale sta po šamponu in se važile po dvorišču. Chakan je že čakal, da bo naslednji. Z njim imam največ dela, saj ima od vseh psov največ dlake, tako da je tudi sušenje in krtačenje dolgotrajno. Dlaka se mu je v popoldanskem soncu svetila. Kar ne morem in ne morem verjeti, da bo letos dopolnil že 11 let. Jutri čaka kopanje še Erosa, Blacky in Cassie.

BERNARDINA

Bernardina je moja prijateljica iz Zagreba. Spoznali sva se na razstavi psov v Zagrebu. Takrat je razstavljala svojo prvo samojedko in tako smo bili v istem krogu. Beseda da besedo in od takrat sva postali res dobri in iskreni prijateljici. Kadar so v Sloveniji dvodnevne razstave prespi pri nas, če pa so dvodnevne razstave pri njih smo mi njihovi gostje. Ker je Bernardina tudi vzrediteljica si lahko dnevno izmenjujeva izkušnje. Danes je bil zanjo še poseben dan saj je prišla v Slovenijo, da si rezervira mladička, samčka pasme samojed. Na poti domov pa se je ustavila še pri nas. Najprej jo je pozdravil naš trop psov z glasnim lajanjem. Najbolj me je zanimalo, kako bo reagirala naša razvajenka Cassie. Bila je previdna, med očetom Erosom in mamo Blacky se je počutila varno. Bernardina jo je želela pobožati, pa se ji je odmikala, a njena firbčnost je bila prevelika, tako da se je vedno bolj približevala in počasi ji je začela zaupati. Ko pa sem Bernardini dala v roke Cassiene najljubše pasje piškote je pustila tudi, da jo je pobožala. V dobri uri ji je začela zaupati in postala njena prijateljica, kot bi se poznali že dolgo časa. Prodala se mi je za pest piškotov. Vesela sem, da sem se danes spet nekaj novega naučila, v bistvu sva se s Cassie obe, kako počasi pridobiti zaupanje psa do neznanca. Pa naj mi še kdo trdi, da se ne učimo celo življenje.

RODOVNIK

Zadnje čase imamo ogromno obiskov. Letos je neverjetno zanimanje za mladiče. Prav je, da se ljudje pred nakupom psa najprej oglasijo pri vzreditelju pasme, katero želijo nabaviti, da vidijo tako pasmo, karakter,ali je to prava pasma za njih in se šele potem dokončno odločijo za nakup. Vse več je okoli nas preprodajalcev, ki prodajajo mladiče, za katere nekateri trdijo da nimajo rodovnika, ker so bili skoteni v nadštevilnem leglu, kar seveda ni res. Tega že dolgo ni več. Vsi psi v leglu če je seveda rodovniško dobijo rodovnike. Psička pa ima po leglu seveda enoletni premor, da si odpočije. Vse preveč je špekulacij, goljufanja ljudi, ki se v papirje kot so vzrejna dovoljenja, telesne ocene, prijava paritve, popis legla in rodovnik pač ne razumejo. Ni me sram priznati, da sem bila pred skoraj 20 leti na istem, pojma nisem imela kaj pomenijo vsi ti papirji. Vzrediteljica našega prvega rodovniškega psa novofundlandca Noka mi je pokazala vse papirje, meni osebno pa je bilo v tisti trenutku najbolj pomembno da je pes lep. Imela sem izjemno srečo, da sem v vsej svoji nevednosti naletela na pošteno vzrediteljico in da je postal Nok čudovit razstavni pes in ljubljenec cele družine. Niti sanjalo se mi ni takrat da bom kdaj hodila po razstavah. Želela sem si samo hišnega ljubljenca, vendar me je tale naš Nok popeljal v čudoviti svet razstav in ni mi žal. Sedaj se zavedam, da rodovnik ni samo kos papirja, namenjen ali rezerviran samo za pse, ki bodo hodili na razstave. Je zagotovilo, da sta bila tako oče kot mama mladiča tako telesno kot vzrejno pregledana, da imata slikane kolke, kar je pri velikih pasmah obvezno.

DOPUST

Prihaja čas dopustov in marsikdo me prosi za nasvet ali je pametno vzeti s seboj psa. Logično se mi zdi da družina deli dopust s svojim kužkom. Enkrat smo šli s tremi kužki na dopust in mislim da smo bili glavna atrakcija na plaži. Seveda smo se umikali stran od uradnih plaž, tako da nismo motili s tem prav nobenega. Sedaj imamo kar 6 svojih kužkov, s takim tropom je res težko dopustovati, pa ne zaradi nas, ampak zaradi ljudi okoli sebe, ki pač tega ne razumejo ali pa ne marajo psov. Za nas so psi družinski člani in prav uživajo ko smo na dopustu cel dan z njimi. Tudi letos ne bodo prikrajšani, zgodaj zjutraj bomo šli na sprehod v gozd, zvečer jih bomo peljali na bližnjo reko, da se shladijo, uživali bodo v druženju z nami.

EOMER

Eomer je sin naše Afrodite in je pred kratkim potoval k novim lastnikom v Anglijo. Njegova sestrica pa v Ameriko. Tako naši psi domujejo že skoraj po celem svetu. Ko spremljam svoje mladiče in potem njihova legla se zavedam ob pogledu na njih da sem s svojo vzrejo tudi jaz pripomogla vsaj delček k razširitvi te pasme. Ko pogledam Eomerja se zavedam da sem naredila prav, ko sem se odločila za vzrejo. Ob pogledu nanj mi ni žal vseh neprespanih noči, hranjenja njegove mamice 6 x na dan po flaši, saj je Afrodita ravno psička iz najbolj številnega legla kar smo jih imeli do sedaj.

POSPRAVLJANJE

Že nekaj časa sem v pospravljanju, beljenju stanovanja. Ta vikend je bila na vrsti dnevna soba. Ker sem se letos sama lotila beljenja se mi je zdela tale naša dnevna soba grozno velika. Pa je kar šlo in na koncu sem bila z opravljenim delom zelo zadovoljna. Vse bi bilo v redu, če nebi sledilo pospravljanje. Iz omare je bilo potrebno zložiti vse pokale, rozete, medalje. Šele sedaj vidim, da jih je res ogromno. Ko sem jih čistila sem se spominjala dogodkov, razstav, čudovitih trenutkov, ki jih res ni bilo malo. Prvi pokali so že iz leta 1993, takrat smo zmagovali z novofundladci. Še vedno mi je od vseh nagrad najljubša vaza za najlepšega psa Trbovelj, ko je za prvo mesto dobil naš novofundlandec Nok. To je bila nagrada, ki jo je določila publika. Zraven mnogih pokalov je tudi vino iz razstave v Vrtojbi za prvaka pasme, čokolade iz razstave v Hrušici, steklen krožnik iz razstave v Udinah, majolke iz razstave v Grosupljem, krožnik iz razstave v Kranju. Prav vsaka nagrada ima svoje prijetne spomine. Veliko jih je in ko sem čistila pokale sem se spominjala teh lepih trenutkov. Upam, da bo teh trenutkov še veliko.