Ko se je skotila Chanel, majhna psička, črna z ožigi, je bil moj prvi stavek: "Takšne pa še nimamo." Bila je nekaj posebnega, nekaj redkega, nekaj izredno lepega. Prav občudovala sem jo vsak dan, kar je spretno izkoriščala in postala šefica legla. Zavedala sem se, da glede na dejstvo, da imam doma že 5 svojih psov, nažalost ne bom mogla obdržati še Chanel. Splet okoliščin ali pa golo naključje je bilo, da je Chanel odšla v dom, k družini, ki že imajo evrazijca, njenega strica Ahila. Družino sem poznala, zato mi slovo od Chanel ni bilo tako boleče kot sicer.
