V vsakem Arabellinem leglu smo imeli enega mladička, ki je s težo precej zaostajal za ostalimi. V prvem leglu je bil to Alfred Pečnikov, v drugem pa Bean Pečnikov. Marsikdo ima pomisleke, ko izbira mladička, saj se mu najmanjši zdi preslaboten, premajhen. Vzreditelji pa vemo, da je ponavadi tak mladič najboljši. Med Alfredom in Beanom je bila ogromna razlika. Alfred je bil borec, čeprav težek samo 162 g je bil prvi pri seskih, prvi pri mami. Če je bilo le mogoče se je stisnil med dva bratca in sestrice, ter se grel. Bean pa je bil drugačen. Če se nebi v začetku dobesedno namučili, da smo ga pristavljali k seskom, bi poginil. Dolgo je potreboval, da je samostojno prišel do hrane. Za njega lahko z gotovostjo trdimo da smo ga rešili smrti. Prvi od vseh je spregledal, tako da nikakor ni zaostajal za ostalimi bratci in sestricami. Meni taki mladiči, s katerimi je toliko dela še posebej sedejo v srce, še bolj intenzivno iščem primerno družino zanj. To so moji scrkljanci, ki se tega močno zavedajo. Alfred je odšel v Nemčijo, pri Beanu pa smo imeli srečo do je šel v Ljubljano. Mislim, da ni potrebno razlagati, da je zrasel v čudovitega psa, slika pove vse.
