CASANOVA VON MASSOW KRUMMAU

Smo v pripravah na paritev naše Brine. Planiramo da se bo začela gonitev nekje sredi julija. Seveda je to samo plan, narava dela svoje. Lahko bo prej, lahko kasneje. Danes sem si že naredila plan poti, saj ima Brina izbranega očeta svojih bodočih mladičkov skoraj 900 kilometrov stran. Na ta dogodek in na tako dolgo pot se je potrebno dobro pripraviti.Z lastnico samčka Casanove smo že vrsto let dobri prijatelji.Očka je izbran, plan poti sprintan, sedaj je potrebno samo še počakati na pravi trenutek.

OBISK

Danes smo imeli po dolgem času spet obiske. Sploh nebi bilo to nič posebnega, saj smo vajeni, da imamo veliko obiskov, a ta obisk je bil drugačen, saj je bil prvi po tistem, ko je Arabella izgubila mladičke. Malce nas je skrbela njena reakcija. Od začetka je bila izredno previdna, potem pa se je obnašala čisto sproščeno. Celo z Brino se je igrala in potem utrujena poležavala na spomladanskem sončku. Počasi se vračamo vsi skupaj v normalno življenje. Hvala bogu!!!

ODLIKOVANJE

Ko misliš, da si res v življenju doživel vse, slabe in dobre stvari, se zgodi presenečenje. Tokrat je bilo za spremembo prijetno, danes sem namreč od Kinološke zveze Slovenije dobila odlikovanje s srebrnim znakom za zasluge na kinološkem področju. Moram priznati, da je bil to velik šok. Takega priznanja se ne dobi ravno kar tako. Tu štejejo samo rezultati minulega dela. Res da sva z Igorjem na razstavni sceni že zelo dolgo let, res da imamo pri hiši večkratne prvake v lepoti, potrjenih šampionatov več kot dvajset,legla, večkrat smo sodelovali pri organizaciji raznih prireditev, tako šolanih psov kot razstav, pa si tudi v sanjah nisem mislila da bom dobila tako visoko priznanje. Še ena vspodbuda da delam dobro, da naj delam še v naprej dobro, v dobro kinologije, kateri sem itak posvetila svoje življenje. Psi me osrečujejo, so del mojega življenja in lahko rečem da sem vesela da jih imam.

PIKNIK

Danes sva šla z Igorjem na skupščino in klubski piknik kluba za polarne pasme. Po šoku, bolečini ob izgubi mladičkov je bilo to prvo srečanje med prijatelji, s katerimi si delimo pesjanarske izkušnje. Priznam, da sem imela kar pomisleke ali naj grem ali ne, vendar sem to pred ostalimi hotela skriti.Še Nina je bila doma, da sem bila preskrbljena glede varstva mojih kužkov. Tako da izgovora da ne morem na piknik, da ne bi bili kužki sami nisem mogla uporabiti. Moram reči da se je zbrala prijetna družba, tako da sem od vsepovsod čutila moralno podporo. Kot bi čutili da ravno to potrebujem.

PRVOMAJSKI PRAZNIKI

Tako kot nekateri prvomajske praznike povezujejo s kresovanjem, Rožnikom, prvim žarom na vrtu, mene ti prazniki spominjajo na razstave. Pa ne samo na razstave, na enkratne trenutke, rezultate, o katerih marsikdo lahko samo sanja.
Spominjam se prvomajske razstave v Umagu pred več kot 15 leti. Razstavljali smo novofundlanca Noka. Bil je pravi lepotec, zmagal med novofundlanci in si tako prislužil BOB, a to je bilo šele začetek. V defileju sta bila z Nino zmagovalka tekmovanja Otrok in pes, bil je najlepši v II. FCI skupini in na koncu osvojil III. mesto razstave.
Predlani smo šli za prvomajske praznike na razstavo v Zadar. Tokrat z kar tremi evrazijci. Z Blacky smo zaključili mednarodni šampionat v lepoti.
Na lanske prvomajske praznike pa nas spominjajo razstave v Črni gori. Prijavili smo Brino in Blacky kar po internetu in moram priznati da tako hitre potrditve prijave v vsej svoji rastavljalski karieri še nisem dobila. Ni minila niti ura, ko sem dobila že informacijo da sta obe psičke prijavljene.Tako imamo doma dve črnogorski šampionki v lepoti, kar sta osvojili, ko sta kar dva dni zapored zmagali v svoji skupini.
Tudi letos nas je mikalo, da odpotujemo za prvomajske praznike v Črno goro in Makedonijo na razstave, vendar smo imeli planirano leglo. Takrat ko imamo leglo se čisto posvetimo leglu, takrat morajo razstave počakati.
Mogoče drugo leto, ali pa naslednje, vem pa da bom prvomajske praznike vedno povezovala z lepimi trenutki, ki sem jih takrat preživela na razstavah. Živel 1. maj.

ČESANJE

Sobota je dan za pospravljanje, čiščenje, pranje. Ta dan je ponavadi tudi dan za česanje kužkov. Danes je bila prva na vrsti Blacky. Ona je itak najbolj potrpežljivo bitje na svetu, sama skoči na mizo in se pusti česati. Pri njej ne potrebujem nikogar, da bi mi pomagal. Za njo je bila na vrsti Cassie, tudi z njo nimam pretiranega dela. Prednost črnih evrazijcev je v tudi v hitrejšem urejanju, nimajo tako veliko podlake kot rdeči. Največ dela imam z najstarejšim Chakanom. Ta ima dlake, da bi jo lahko prodajali. Zanj porabim skoraj toliko časa da ga uredim kot z ostalimi vsemi skupaj. A moji psi so radi lepi in prav vidi se jim kako so zadovoljni ko zaključim s česanjem. Seveda vse ob koncu čaka nagrada.
Tudi mladiče v leglu navajam na redno česanje, tako da jim glavnik ni nekaj kar nebi poznali ko odhajajo od doma.

IGRA

Brina je ležala, bolje rečeno se je tiščala ob mami Arabelli. Ampak to Brini ni bilo dovolj, zato jo je začela vleči zdaj za eno zdaj za drugo tačko.Tega do danes še ni počela, zato sem si vzela čas in samo od daleč opazovala. Dobesedno sprovocirala je Arabello da se je začela igrati z njo. Škoda da takrat nisem imela pri sebi fotoaparata, da ujamem ta trenutek za večno. Počasi se naša Arabella vrača v normalno življenje in mi z njo.

OKREVANJE

Arabelli je veterinar odstranil šive. Kot vedno je bila zelo pridna pacientka. Nasploh lahko trdim da imam zelo potrpežljive pse, ne delajo nobenih problemov pri pregledih. Pustijo prav vse, pa tudi če je kakšna zadeva malce manj prijetna. Vedo, da jih bomo nagradili ko pridejo domov s kakšnim piškotom, posušenim vampom. Nagrada je temelj komunikacije med psom in človekom. Končno kdo pa ne želi biti nagrajen!

VELIKA NOČ

Ta družinski praznik praznujem odkar pomnim zase. Pomeni mi veliko več kot samo obloženo mizo, pomeni mi vrednoto-družino. Priznam da mi je letošnja Velika noč skoraj ušla, nekako sem bila zaposlena z drugimi skrbmi in si niti v sanjah nisem mislila da smo tako rekoč pred velikim praznikom. Vsa skrb je bila zadnje dneve pri Arabelli. Danes je bil čudovit dan, zjutraj so prinesli velikonočno gobo, tako da smo pokadili vso hišo, vse prostore. Popoldne sva z Nino odnesli velikonočne jedi v vaško cerkev. Ob prihodu domov je Arabella že veselo mahala z repom in si s tem spet prislužila prvi zelo dolg sprehod v naravo. Privoščila sem si kavico na sončku. Okoli mene družina, mir, praznično vzdušje, ob meni pa kužki, a si sploh lahko človek želi še kaj več.

SPREHOD

Sonce je že celo dopoldne vabilo v naravo. Ko sem prišla domov je bila moja prva skrb Arabella. Veselo mi je pomahala in že tekla proti vhodnim vratom. Povedati mi je želela da bi rada šla na sprehod. Točno je vedela da bo ravno ona prva ki bo deležna sprehoda v gozd. Ta privilegij ji je ostal in tega se zelo zaveda. Tako ali tako vedo vsi moji kužki da bodo tudi oni odšli za Arabello na sprehod, zato niso žalostni. Razlik se ne sme delati, nekdo pa je vedno prvi.

Brinči

Tole je naša Brina. Njena življenska zgodba je res zanimiva. Skotila se je Arabelli in Chakanu pred skoraj 3 leti in zanjo se je že zanimala družina iz Avstrije. Med tem časom je bila hči Nina operirana na stomatološki kliniki. Vsak dan smo jo obiskovali.
Prišla je sončna nedelja in Igor je želel presenetiti Nino z obiskom Arabelle in Brine.
Še danes ne morem pozabiti kakšno veselje smo ji s tem naredili.
Ko smo odhajali iz obiska sem jo vprašala, če kaj rabi, če si kaj želi, pa je vsa objokana rekla, da si želi Brinči. Željo smo ji izpolnili in tako je naša Brina ostala doma in postala Ninina psička.

SOBOTA

Dan kot vsak drug, če nebi z Arabello odšle spet na sprehod v gozd. Deževje je naredilo svoje in blata je bilo veliko ampak to naju ni motilo. Danes je posijalo sonce, dan je bil v trenutku lepši in poln energije.
Popodne sva spet odšle še na daljši sprehod in šele takrat je pokazala Arabella tisti njen nasmeh, veselje, ki ga je imela vedno kadar sem prijela za vrvico in si obuvala škornje. To mi daje upanje da bo vse v redu.

ŽALOST

Mladičkov ni, narava je naredila svoje in tako je naša Arabella ostala brez mladičkov. Že cel teden se dobesedno uničujemo z stoterimi vprašanji, zakaj, kako je to možno, vendar ne najdemo odgovora. Tudi v tisočinki sekunde ni pokazala da je kaj narobe, do zadnjega trenutka je mahala veselo z repom. Nikoli ne bomo vedeli odgovora, živeti bo treba naprej. V vsej žalosti in bolečini ki nas je doletela je res edina svetla točka sedaj ta, da je vsaj Arabella živa in zdrava. Prav nič ji ne bomo pomagali s tem, da bomo žalosti ob njej, čuti našo bolečino, ki jo ne znamo in ne moremo skriti.
Čim bolj normalno bo treba živeti naprej, v življenju so vzponi in padci, lepe in manj lepe stvari.