PASJA VROČINA

V teh "pasjih" dnevih ne mine dan, da mi nebi kdo zastavil vprašanja, kako to vročino prenašajo moji kužki. Srečo imamo da živimo v skoraj 100 let stari hiši, ki je izredno hladna, kar ustreza tako nam kot našim kužkom. V nedeljo, ko smo imeli obiske sem opazila, da se naša Blacky sonči. Ležala je na sončku in se sploh ni pustila motiti. Zanimivo, sploh ker je Blacky črna evrazijka. Seveda ko bo vročina dlje časa trajala bomo začeli tuširati naše kužke. To jim zelo paše, da jih malce ohladimo z mlačno vodo.

BEAN PEČNIKOV

V vsakem Arabellinem leglu smo imeli enega mladička, ki je s težo precej zaostajal za ostalimi. V prvem leglu je bil to Alfred Pečnikov, v drugem pa Bean Pečnikov. Marsikdo ima pomisleke, ko izbira mladička, saj se mu najmanjši zdi preslaboten, premajhen. Vzreditelji pa vemo, da je ponavadi tak mladič najboljši. Med Alfredom in Beanom je bila ogromna razlika. Alfred je bil borec, čeprav težek samo 162 g je bil prvi pri seskih, prvi pri mami. Če je bilo le mogoče se je stisnil med dva bratca in sestrice, ter se grel. Bean pa je bil drugačen. Če se nebi v začetku dobesedno namučili, da smo ga pristavljali k seskom, bi poginil. Dolgo je potreboval, da je samostojno prišel do hrane. Za njega lahko z gotovostjo trdimo da smo ga rešili smrti. Prvi od vseh je spregledal, tako da nikakor ni zaostajal za ostalimi bratci in sestricami. Meni taki mladiči, s katerimi je toliko dela še posebej sedejo v srce, še bolj intenzivno iščem primerno družino zanj. To so moji scrkljanci, ki se tega močno zavedajo. Alfred je odšel v Nemčijo, pri Beanu pa smo imeli srečo do je šel v Ljubljano. Mislim, da ni potrebno razlagati, da je zrasel v čudovitega psa, slika pove vse.

TRENING

Včeraj sva začeli z našo Cassie trenirati za razstave. Priznam da sem začela zelo pozno, Cassie bo kmalu stara 2 leti, a letos smo imeli preveč dela z drugimi, tako je bila nehote zapostavljena. No čohanja in crklanja ji ni manjkalo, saj je itak moja ljubljenka. Tako sva imeli danes drugo učno uro. Cassie je do sedaj edina moja psička ki izredno lepo dela na nagrade, še posebej ima rada "šmakce". Na domačem dvorišču dela zelo dobro, kako bo v množici psov in ljudi je pa še vprašanje. Poleti jo bom večkrat vzela s seboj na kavico, da se navadi še na druga okolja. Veliko lažje je šolati psa, ki je sam. Cassie pa živi v tropu in se uči od vsakega po malo. Seveda najhitreje osvoji kakšne lumparije. Moram reči, da je izredno učljiva psička, pridna, pa saj ne more biti drugače kot da je taka, saj je moja. Glede na dejstvo da je Cassie hči Erosa in Blacky, katera sta neverjetno uživala na razstavah, sta se rada postavljala v ringu, ima vse gene, da bi lahko tudi sama postala dobra razstavna psička. Trenirali bova naprej, kako uspešno pa bo, se bo videlo kmalu na eni izmed prihodnih razstav. Ne glede na rezultat, ki ga bo dosegla, zame bo najlepša in najbolj moja.

SLIKANJE KOLKOV

Danes smo se odločili, da gremo pred paritvijo Brine še na slikanje kolkov v Zagreb. Pred leti smo bili tam že z Arabello. Po trenutni veljavni zakonodaji evrazijci še ne potrebujejo za vzrejo slikanje kolkov, vendar je tudi v našem interesu da preverimo kakšne kolke imajo psičke iz naše vzreje. Da nebi hodili 2 x smo kar hkrati slikali kolke še naši Cassie, ki bo kmalu dopolnila 2 leti in bo šla v jeseni na vzrejni pregled. Ko sem v teh dnevih omenila, da grem slikat kolke v Zagreb, me je marsikdo začudeno pogledal, saj imamo pa ja toliko dobrih klinik in veterinarjev tudi v Sloveniji. To vse drži, vendar nas je najbolj pritegnilo, da tam slikajo kolke brez pomirjeval, tako da pes ni omamljen. Še preveč dobro se spomnim ko smo pred leti slikali kolke našim novofundlancem, ki so bili res bogi še cel dan po slikanju. Slikali so psičkam kolke potem pa sva z Igorjem nestrpno čakala na izvide. Končno dobre novice, obe psičke imata super kolke.

4. ROJSTNI DAN

Danes je natanko 4. leta od našega prvega legla. Bil je petek, ta petek si bom zapomnila za vse življenje. Arabella je imela rok za kotitev šele v torek, a iz četrtka na petek je bila že vso noč nemirna. Odšli sva z Nino v službo in v šolo. Ravno ko sva pripeljali v Ljubljano je zazvonil mobitel. Igor mi je sporočil, da je Arabella skotila prvo psičko. Seveda sem se takoj vrnila domov, tako da sem še ujela kotitev drugega mladička. Kotitev je potekala po planu, v razmaku 20 do 30 minut. Po 8 mladičku je bila že 2 urna pavza, kar je bil znak da je kotitve konec, saj je tudi na ultrazvoku pokazalo da bo imela Arabella od 6 do 8 mladičkov. Igor je odpeljal Arabello ven, pospravila sem kotilnico, a komaj je Arabella prišla nazaj v kotilnico je že skotila že 9 mladička. OK sem si rekla, za enega so se pač zmotili. Vendar ni bilo tako, saj je Arabella še kar kotila. Zadnja dva 13 in 14 mladička sta se skotila kar en za drugim. Kotitev je potekala od 6 ure zjutraj do 13 ure popoldne. Arabella je bila zelo utrujena a ker je bila od prvega trenutka dobra in skrbna mamica nikakor ni hotela počivati, vneto je preštevala mladičke. Priznam, da nas je vse količina mladičkov pošteno presenetila in tudi prestrašila. Bili smo pred odgovorno nalogo, kako tako veliko število mladičkov prehraniti, saj Arabella ni imela toliko mleka pa tudi ne toliko seskov. Variant je bilo več, ali dohranjevati samo močnejše ali samo šibkejše mladičke, ali pa se odločiti za najtežjo varianto, da vsi sesajo pri mamici in prav vsi pijejo po flaški pasje nadomestno mleko. Odločili smo se za najtežjo varianto, saj se nam je v tistem trenutku zdelo pametno da mladičkov ne izoliramo stran od mamice, z dnevnim tehtanjem mladičkov pa smo tako ali tako spremljali napredovanje mladičkov. Odločitev je bila pravilna in če bi mi se še kdaj zgodilo, da bi imela tako številčno leglo bi ravnala enako, kljub neprespanih nočeh, 6 x hranjenju na dan. V začetku je trajalo eno hranjenje od 2 do 3 ure.Vsi trije smo pomagali pri hranjenju, le ponoči sem pustila Nino da se je naspala.Njena želja je bila, da bi pomagala tudi ponoči, vendar sem vedela da mora spočita v šolo. Bilo je naporna a hkrati čudovita izkušnja. Še vedno se spominjam kako sva z Igorjem sredi noči poslušala radio, klepetala, delala plane za naslednji dan in hkrati hranila mladičke. To so nepozabni trenutki. Sedaj pa naši sončki praznujejo že 4. rojstni dan.
Vse najboljše moji sončki in da bi še dolgo let osrečevali družine doma in v tujini.

NAČRTOVANJE

V življenju imam pravilo, da se pri vsaki situaciji na katero naletim vedno moram postaviti tudi v kožo drugega. Tako lažje presodim in odreagiram. V teh tednih in mesecih, ko smo živeli za mladičke in ko jih nažalost ni bilo mi je bilo najhuje prav za družine, ki so nestrpno pričakovale novega družinskega člana. Poznam ta občutek, saj smo na Chakana čakali zelo dolgo. Tisti trenutek predolgo. Ko so v Avstriji dobili leglo smo si šli izbrati mladička. Stari so bili 11 dni.Občutek, da smo končno lahko izbrali teško pričakovanega mladička je bil čudovit. Sedaj vem, da v tistem trenutku nisem videla prav nič, ker je bil Chakan premajhen, lahko se samo zahvalim vzrediteljici, ki mi je pomagala pri izbiri psa, tako da smo dobili res čudovitega psa, ki nas že skoraj 11 let osrečuje. Tako redke pasme ni ravno za sosednjim vogalom, vzreditelji pa se trudimo in izbiramo najboljše od najboljših kombinacij, izboljšati kar se še izboljšati da, popraviti kar se popraviti da v danem trenutku. Razumem pa tudi družine, da si strašno želijo imeti najbolj zaželjene mladičke daleč na okoli. Ko smo se dogovarjali z klubom za mladička nam je prijazna vzrejna referentka poslala pismo v kateri je bila priložena slika evrazijca, zraven je dopisala da je slika za Nino, da bo lažje počakala na mladička. Še danes imam to sliko spravljeno za spomin.