DITA PEČNIKOVA

Tudi na Dito so njeni bodoči lastniki čakali dolgo, mogoče predolgo, včasih se določeni dogodki v življenju ne dajo predvideti, planirati. Mogoče so bili zato ti mladiči še toliko bolj zaželjeni. Ob izgubi Arabellinih mladičev sem najprej pomislila na vse te otroke, ki so si tako želeli mladiča. Spraševala sem se, ali bodo kljub rosnim letom razumeli, da se v življenju dogajajo tudi taki žalostni trenutki. Želela sem jih videti srečne, jim dati v naročje mladiča. Pa mi je uspelo, res šele ćez dobre pol leta, a uspelo mi je. Kdor me pozna ve, da kar obljubim to tudi naredim. Prav vsi ki so imeli rezerviranega mladiča iz Arabellinega legla so čakali na leglo od Brine. Ta občutek da ti toliko ljudi zaupa me je gnalo naprej in edino to mi je dalo upanje in voljo za naprej. Dita je spremenila življenje novih skrbnikov, a pravijo na bolje. Vesela sem da jim je Dita segla v srce.

DIVA PEČNIKOVA

Všeč so mi kratka imena. V Brininem leglu kjer so bili skoraj vsi mladiči že rezervirani sem dala vsakemu novemu lastniku možnost, da si sam izbere ime za svojega psa, pogoj je bil edino začetnica za črko D. Prav vsi so si izbrali kratka, jasna in ne pretežka imena. Psičke so tako postale Diva, Dina in Dita. Nekateri psi imajo tako težka, dolga in tuja imena, da si lahko pri izgovorjavi dobesedno zlomiš jezik. Diva je svetlejše barve, tako kot Don in Dick. Živahna psička, ki uživa v Mozirju.

DINA PEČNIKOVA

Dina je bila prvo izbrana psička v tem leglu. Odločitev ni bila ravno težka saj so bile v tem leglu samo 3 psičke, precej barvno različne pa tudi karakterno. Dita je bila zelo živahna, Diva pa svetlejše barve, tako da je bila izbira kmalu dokončna. Po skoraj enoletnem čakanju na psičko je bilo potem še večje veselje, ko so prišli po njo. Dina se mi zdi da je zelo uživala v snegu, dokazala je da je pravi polarni pes.
Letos smo imeli srečo, saj je bilo snega ravno dovolj za vse norije in vragolije ki so jih ustvarjali mladiči obeh legel.

DYLAN PEČNIKOV

Dylan je bil zame v tem leglu najlepši in najboljši. Zavedam se da s tem delam krivico drugim in najbrž nebi bila tega mnenja če nebi ravno on odšel iz tega legla zadnji od doma. Ko je gospa Irena klicala in spraševala o mladičih jo je najbolj skrbelo da se mogoče z Dylanom ne bosta ujela. Obljubila sem ji, da če se ne bosta bo Dylan ostal pri nas. Bila sem sigurna da se bosta, ker je bil tako prisrčen in prijazen mladič, ki bi omehčal vsakogar. Nisem se motila, Irena in Dylan sta bila v prvi sekundi srečanja najboljša prijatelja. Zelo mi je bilo hudo ko je šel od doma, tolažbo sem imela samo pri mladičih iz Blackiyinega legla ki so me 100 % potrebovali. Čakala sem informacije, kako se ima Dylan, mislila nanj vsak trenutek, potem pa je le priletelo sporočilo na mobitel: "Dylan je nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo". Takrat se mi je odvalil kamen od srca, vedela sem da sem tudi zanj poskrbela da je šel v ljubečo družino.

DEEP PEČNIKOV

Deepovi lastniki so imeli pred njim samojeda. Preden smo sploh parili Brino so prišli pogledat vse naše pse in odločitev po čohanju našega Erosa je padla, da se bodo odločili za mladiča iz naše psarne. Izbirali so med Dylanom in Deepom, podobna sta si, odločili so se za Deepa in zadovoljni so s svojo odločitvijo. Težko se je odločiti kateri od mladičev je boljši saj je imela Brina v tem leglu neverjetno podobne mladiče, niti eden ni izstopal ne po teži in ne po barvi. Tudi z domačim mačkom se Deep dobro razume.Sedaj hodita z Dylanom skupaj v malo šolo. Kako je svet majhen.

DON PEČNIKOV

Lastniki Dona so imeli pred njim vedno pri hiši koker španjele. Dva od njih sem dobro poznala, res sta bila izredno lepa predstavnika svoje pasme. Na žalost je zadnjega povozil avto in žalost je bila seveda v družini neizmerna. Dostikrat prehitra izguba psa postavi družino pred odločitev ali sploh še kdaj imeti psa, če že ali se odločiti za isto pasmo ali zaradi spominov nanj raje vzeti nekaj drugega. To je težka odločitev. Pustiti moraš ljudi da žalujejo, pozabiti itak ne morejo nikoli. Tudi pri nas doma, kljub dejstvu da imam 6 svojih psov bo izguba katerega koli od njih ogromna bolečina in praznina. Potreben je čas in želja po novem izzivu. Nikoli ne bo moj mladič enak ali podoben prejšnjemu psu, saj tudi ne sme biti. Mladič nikoli ne bo zamenjal veterana, ki je pri hiši več kot 10 let. Vse je drugače in nikakor ga ne smemo primerjati s prejšnjim psom. Z odločitvijo vzeti mladiča se moramo zavedati, da dobimo v hišo novega dojenčka, s katerim bomo šli čez cepljenja, menjavo zob, malo šolo. Kljub vsemu delu, ki ga imaš pri mladiču, si nikoli nisem želela nakup odraslega psa, ki bi bil že naučen in pregledan, primeren za vzrejo. Preprosto obožujem mladiče in oni mene.

DEX PEČNIKOV

Čisto vsak mladič ima svojo zgodbo. Pri Dexu se najbolj spomnim ko so prišli na obisk in rezervacijo mladiča, da si ogledajo naše odrasle pse, pa se je Špela tako bala psov,da se ne da opisat. Ideja da bodo imeli pri hiši psa je bila od njenega brata Gašperja.Pa ni minilo niti pol urce, ko jo je naš Eros ob prijetnem klepetu ob kavici čisto prepričal da je najbolj priden in najbolj pameten pes na svetu. Na koncu je prišla Špela do zaključka da če bodo mladiči poleti pač ne bo šla s starši na dopust, da bo čuvala Dexa. Neverjeten preobrat.

DREAM PEČNIKOV

Dream je bil v leglu najtežji mladič, prvi pri seskih in prvi pri skledi.Zanimivo da vsakega izmed mladičev lahko opišem v enem stavku. Ko živiš z njimi 2 meseca jih opazuješ in ugotavljaš kakšen bo ko bo velik. Želja bodočega lastnika našega Dreama je bila da je mladič podoben našemu Erosu. Upam da nam je pri izbiri uspelo. Izredno težko je ugotoviti kakšne barve bo odrasel pes, saj se pasma pari z vsemi možnimi barvnimi kombinacijami. Ne glede na to, kakšne barve bo Dream in ali bo ali ne podoben Erosu je že sedel pod kožo novemu lastniku in zanj je najlepši pes na svetu.

DICK PEČNIKOV

Dick je bil prvo izbran mladič v Brininem leglu. Njegovi lastniki so čakali nanj skoraj 1 leto. Vedno je bil prvi, prvo izbran, prvi oddan. Pri prvem obisku so bodoči lastniki Dicka bili tako prijazni in so mladiče celo posneli na DVD. Profesionalno zmontiran film smo tako lahko dali vsakemu mladiču kot popotnico.
Z lastniki smo na vezi, trenutno pridno hodimo v malo šolo. Komaj čakam da jih obiščem. Ta občutek ko te mladič po nekaj mesecih vidi in spozna je neverjeten.

SLABA VEST

Ja res je, imam slabo vest. Če nebi čisto slučajno včeraj zašla na moj blog in ugotovila da res že dolgo nisem nič napisala najbrž se danes nebi odločila, da kaj napišem. Kar nekako sem nehote zanemarila tale moj blog. Med tem časom se je v naši psarni dogajalo vse živo. Komaj smo spravili pokonci Brinino leglo je že bilo na poti tudi leglo od Blacky. Kako zanimivo, najprej se nas je eno leto držala smola, potem pa skoraj istočasno kar 2 legla. Naporno zelo, a tudi prijetno. Nekako sem lažje preživela odhod mladičev, ker sem imela že skrbi z novimi. Sem tip človeka ki obožuje mladiče, nikoli se jih ne naveličam, nikoli mi ni nekaj odveč. Poznam vzreditelje ki dobesedno komaj čakajo da gredo mladiči od doma. Mene pri vsakem obisku mladičev stiska pri srcu. Dobro opazujem in ugotavljam ali je to res dobra izbira. Do sedaj sem imela srečo, da so šli čisto vsi moji mladiči v čudovite družine.