Pa smo šli na pot. Zvečer je bil avto že naložen, manjkala sva samo še midva z Igorjem, Brina, dokumenti in hladilna torba. Vstali smo ob 3h zjutraj in se odpravili na pot. Kdor me pozna ve, da nisem ravno jutranji tip, a ko greš na tako dolgo pot in to še z kužkom je zgodnje vstajanje pogoj. Vsaj pol poti naj bi se peljali v hladu. Pa ne da nebi imeli avta s klimo, a vsak malo daljši postanek avto preveč segreje in to nebi bilo ravno najboljše za našo Brino. Življenje s psom določene stvari, navade pač spremeni. To si je pač treba vzeti v zakup, drugače pač ne gre. Priznam, da me je daljava, dolga vožnja in paritev skrbela. Pa je šlo vse po planu. Odločila sem se, da bom najprej jaz vozila, ko bom utrujena pa Igor. Pa do zamenjave sploh ni prišlo, ker sem se zelo dobro počutila in sploh nisem bila ne zaspana in ne utrujena. Garmin nas je pripeljal na cilj, kjer so naš že čakali češki vzreditelji evrazijcev in akita inu. Trenutno imajo 15 odraslih psov. Brina se je kmalu navadila na hišo in na ljudi. Počutila se je kot doma. Edino ko ji je kdo od naju ušel iz vidnega polja ga je začela iskati. Zmenili smo se, da bomo počakali do večera s paritvijo, da si tudi Brina malo odpočije od vožnje. Ko jo je zagledal Casanova ni znal skriti navdušenja, na prvi pogled sta si bila všeč. Tako je kmalu prišlo do paritve. Za Brino je bila to prva paritev, Casanova je imel že več legel. Odločili smo se, da parimo še enkrat in sicer 24 ur po prvi paritvi. Zjutraj smo se odpravili na ogled bližnjega mesta Litomerice. Mesto je staro, zanimivo, vredno ogleda. Srečo smo imeli, da dan ni bil prevroč. Po daljšem sprehodu in ogledu mesta nas je že čakalo kosilo. Brina je potrebovala počitek. Zvečer smo ponovili paritev in sedaj lahko vsi skupaj samo upamo, da je bila pot uspešna. To pa bo potrdil šele ultrazvok čez 25 do 28 dni od dneva paritve.
