CAC SAMOBOR

Pa smo šli. Čisto zares smo šli na prvo Cassieno razstavo. Vremenska napoved je bila zelo slaba, zato smo bili presenečeni, da je v Samoboru sijalo sonce in prav nič ni kazalo, da bo slabo vreme. Postavi smo paviljon,stole, mizo, Cassie se je ulegla v svojo kletko in opazovala mimoidoče. Izredno veliko ljudi se je ustavilo in spraševalo o pasmi, karakterju in ker je Cassie ena velika razvajenka jim je bila takoj všeč. Na razstavi smo bili skupaj s prijateljico iz Zagreba, ki je razstavljala 6 svojih psov. Tudi njim se je videlo, da uživajo na razstavi. Naša Cassie je bila 28 po vrsti in kmalu sta šla z Igorjem v krog številka 1 k sodniku Igorju Selimoviču, priznanemu hrvaškemu sodniku. Ta sodnik nam je pred več kot 10 leti sodil že novofundlance in njegovo sojenje nam je bilo takoj všeč. Je profesionalec, tako da smo se ravno zaradi njega odločili, da gremo na razstavo. Izrednega pomena je, kakšno izkušnjo dobi pes na prvi razstavi. Če se sodnik ne posveti sojenju, nima časa, prehitro stopi do psa, psa to znervira in lahko se zgodi, da tak pes ne bo nikoli razstavni pes ali pa ne bo oboževal razstavljanje. Pomembno nam je bilo, da gremo na eno manjših razstav, ki naj bi bila vzunaj, na travi, ne pa v veliki hali, kjer imajo močno ozvočenje, ko se ne razstavljalci kot obiskovalci skoraj ne morejo gibati. Vse te idealne pogoje je imela ravno ta razstava v Samoboru. Samo ena pomanjkljivost je bila-vremenska napoved. Cassie je potekla po krogu, ravno navdušena ni bila, ko je morala nekaj časa stati pri miru, a sodniku je bila kljub temu všeč. Tako je dobila oceno odlično, CAC in BOB. Vsi smo bili izredno veseli. To veselje pa se je hitro končalo, saj so se nad Samoborom začeli zgrinjati črni oblaki. Ko bi vsaj ostalo pri tem, a začelo je močno pihati, ulilo se je. Veter je tako močno pihal, da nam je polomil paviljon, tako smo bili premočeni do kože. Še dobro da imamo dolgoletne izkušnje in nas je podobno že pred leti dobesedno napralo v Novem marofu, tako da imamo vedno s seboj vsaj še za enkrat za preobleči. Ne pretiravam od obleke, las, je dobesedno teklo. Po daljšem premoru, ker so zaradi neurja ustavili razstavo se je ocenjevanje nadaljevalo, vendar nismo čakali na zaključni izbor. Tam bi lahko dobila Cassie mogoče še kakšen naziv. Veseli smo bili rezultata, ki ga je dobila Cassie na prvi razstavi in to nam je bilo dovolj.

ČEŠKA

Prav presenečena sem bila, kako so na češkem ljudje prijazni in imajo izredno radi pse. Kjer koli smo se ustavili z Brino, naj bo to na parkirišču, ob reki, v starem mestnem jedru mesta Litomerice, vsepovsod so nas ustavljali ljudje in želeli božati našo Brino. Toliko pohval v enem samem dnevu pa res ne doživiš vsak dan. Se pozna, da je Češka soseda od Nemčije, kjer je pasma evrazijec zelo poznana in tudi priljubljena. Tudi tu je vedno več evrazijcev in vzrediteljev te pasme, tako da ljudje kar poznajo to pasmo. Avstrija pa glede na prijaznost do psov v vseh pogledih vodi. Ko smo se ustavili na počivališču da bi spili kavico nam je prinesla natakarica poleg 2 kav še posodo z vodo za Brino, pa je niti prosili nismo zanjo, saj imamo vedno to s seboj. Prijazna gesta, ki bi jo morali videti slovenski gostinci.

AHOJ

Pa smo šli na pot. Zvečer je bil avto že naložen, manjkala sva samo še midva z Igorjem, Brina, dokumenti in hladilna torba. Vstali smo ob 3h zjutraj in se odpravili na pot. Kdor me pozna ve, da nisem ravno jutranji tip, a ko greš na tako dolgo pot in to še z kužkom je zgodnje vstajanje pogoj. Vsaj pol poti naj bi se peljali v hladu. Pa ne da nebi imeli avta s klimo, a vsak malo daljši postanek avto preveč segreje in to nebi bilo ravno najboljše za našo Brino. Življenje s psom določene stvari, navade pač spremeni. To si je pač treba vzeti v zakup, drugače pač ne gre. Priznam, da me je daljava, dolga vožnja in paritev skrbela. Pa je šlo vse po planu. Odločila sem se, da bom najprej jaz vozila, ko bom utrujena pa Igor. Pa do zamenjave sploh ni prišlo, ker sem se zelo dobro počutila in sploh nisem bila ne zaspana in ne utrujena. Garmin nas je pripeljal na cilj, kjer so naš že čakali češki vzreditelji evrazijcev in akita inu. Trenutno imajo 15 odraslih psov. Brina se je kmalu navadila na hišo in na ljudi. Počutila se je kot doma. Edino ko ji je kdo od naju ušel iz vidnega polja ga je začela iskati. Zmenili smo se, da bomo počakali do večera s paritvijo, da si tudi Brina malo odpočije od vožnje. Ko jo je zagledal Casanova ni znal skriti navdušenja, na prvi pogled sta si bila všeč. Tako je kmalu prišlo do paritve. Za Brino je bila to prva paritev, Casanova je imel že več legel. Odločili smo se, da parimo še enkrat in sicer 24 ur po prvi paritvi. Zjutraj smo se odpravili na ogled bližnjega mesta Litomerice. Mesto je staro, zanimivo, vredno ogleda. Srečo smo imeli, da dan ni bil prevroč. Po daljšem sprehodu in ogledu mesta nas je že čakalo kosilo. Brina je potrebovala počitek. Zvečer smo ponovili paritev in sedaj lahko vsi skupaj samo upamo, da je bila pot uspešna. To pa bo potrdil šele ultrazvok čez 25 do 28 dni od dneva paritve.

NA POT

Pakiramo, ja čisto zares se odpravljamo na Češko. Če želimo ujeti pravi dan in prvič pariti v nedeljo moramo iti na pot že v soboto ponoči. Kako hitro se plani spremenijo. Časovno nam ne znese, da bi čakali samčka, da pride iz Češke, ker bi lahko prišla vzrediteljica šele v ponedeljek. Tokrat si res zelo želimo, da ujamemo pravi dan, zato nočemo tvegati. Brina ima že pripravljeno hrano, vodo, povodec in seveda vse papirje. Še dobro da se zelo rada vozi z avtom. Ko se takole spominjam za nazaj, koliko krajev sem videla ravno zaradi psov. Najbrž me pot nebi nikoli peljala tja, če nebi imela njih. Koliko iskrenih prijateljstev se je sklenilo ravno zaradi psov. Verjamem, da tisti ki jih nima ne ve kaj zamuja. Sedaj nam preostane le še da držimo pesti da bo vse v redu.

TEST PROGESTERONA-TRETJIČ

Preden je zjutraj začelo pripekati sonce smo se že odpravili na veterino. Pričakala nas je mlada veterinarka in naša Brinči jo je bila zelo vesela, čeprav se mi zdi, da ve, kaj jo čaka za tistimi velikimi vrati. Kot vedno je bila pridna pacientka, kri je bila vzeta in smo jo peljali v laboratorij, kjer so ugotovili, da je progesteron že višji.Po dogovarjanju z 3 veterinarji smo prišli do zaključka, da bo najboljši dan za paritev v ponedeljek, lahko pa bi prvič parili že v nedeljo. Tako da se je stroka kar ujela z izkušnjami.

TEST PROGESTERONA-DRUGIČ

Danes smo bili spet na odvzemu krvi in na testu progesterona. Vrednost se povišuje, vendar še ne zadosti, da bi lahko določili datum paritve. Po dogovoru z veterinarjem smo se odločili, da test ponovimo še v četrtek. Vzrediteljica iz Češke, s katero smo stalno na vezi nam je sama po izvidih določila, da se ji zdi, da bo najboljši dan za paritev v ponedeljek 24. 8. 2009. Tako bomo lahko primerjali izkušnje in stroko. V zadnjem času sem prebrala ogromno literature, izkušnje vzrediteljev, mnenj veterinarjev, učila in naučila sem se res veliko, sedaj samo lahko upam, da bom to znanje lahko uporabila pri Brini. Tako pridna in potrpežljiva je bila Brina pri jemanju krvi, da je dobila pohvale tudi od veterinarjev. Vsake toliko časa me je z jezikom poliznila zdaj po roki, zdaj po obrazu, kot bi hotela reči, a bo tega kmalu konec.

TEST PROGESTERONA-PRVIČ

Danes smo bili z Brino prvič na testu progesterona. Za paritev, ko je samček skoraj 1000 kilometrov stran od psičke je potrebna bolj natančna priprava in seveda več preiskav. Današnji test progesterona nam bo samo za orientacijo, v ponedeljek pa bomo videli, kako se bo odločil veterinar. Mogoče bo že določil dan paritve ali pa bomo samo še opravili en test. Če smo čakali tako dolgo nam ne bo odveč počakati še kakšen dan ali dva, važno je da določi najbolj ugodne dni za paritev.

KONČNO

Vsi ki čakajo na naše mladičke bodo ob prebiranju tega članka rekli KONČNO. Mislim, da jih dobro razumem, ko čakaš na te male sončke ti je vsak dan, vsak teden, vsak mesec daleč. Vsi bi radi imeli psa že sedaj. A mati narava dela po svoje. Tukaj je ona šef in mi ji moramo slediti. Tako smo končno dočakali dan da se je začela naša Brina goniti. Čaka nas test progesterona, a prvi "tester" je bil naš najstarejši evrazijec, očka Chakan. Ovohaval je Brino že nekaj dni prej in glede na dejstvo, da se do sedaj še nikoli ni zmotil, smo tudi sedaj dobro opazovali njegovo obnašanje. Kljub svojim skoraj 11 letom mu gobček in voh še izredno dobro služi in sedaj mu lahko samo potrdimo, kar je on vedel že nekaj dni. Chakan prav si imel.