Končno smo dočakali veliki dan. Dan ki nam bo ali potrdil ali ovrgel upanje in želje. Zdi se mi, da si že dolgo nisem želela nekaj tako zelo močno. Ta nemoč, usoda, igra narave, vse skupaj je tako močno, da si ne upam niti pomisliti kako in kaj. Kaj šele na glas izgovoriti. Potem ko nam je veterinar z ultrazvokom potrdil brejost naše Brine je bilo vse veliko lažje. Občutek kot bi mi padel velik kamen, sreča, veselje, ki se ga ne da opisati. Tudi solze, a tokrat sreče. Še včeraj zvečer sem Brino spraševala ,če mi lahko pove, ali smo šli samo na izlet na Češko ali smo naredili še kaj več.Polizala me je po obrazu in po rokah. Pustila se je razvajati, nežno sem jo pobožala po trebuščku in njen pogled je kazal znak zaupanja in hvaležnosti. Hvala bogu da imam ob sebi take pse. Že cel dan si dopovedujem, samo da bo vse v redu, pa sploh ni pomembno koliko jih bo. Samo da bodo vsi skupaj zdravi, mamica in mladiči. To je najpomembnejše.
