DOGGY

Ko smo izbirali psa za našo Brino smo imeli kar nekaj samčkov na izbiro, ki bi ustrezali tako liniji kot tudi barvno. Na koncu smo se odločili za čudovitega samčka iz Italije. Doggy je prvak v lepoti v več kot 15 državah, opravljene ima vse preglede ki se zahtevajo, celo nekaj več, tako da nismo imeli več pomislekov. Srečevali smo ga že po razstavah, tako da smo lahko videli tudi karakter, ne samo lepoto. Sicer je potomec črno rdeče kombinacije, tako da paritev z Brino lahko da rezultat več barvnega legla, od črnega, rdečega, sivega. Bomo videli kako bo. Videli smo že tudi njegove potomce, ki so vsi veterinarsko pregledani in potrjeno zdravi, kar je najpomembnejše v vzreji.

G LEGLO

Sedaj imamo planirano leglo. Tokrat bomo parili Brino. Dobro si je odpočila po 2 letni pavzi. Tokrat smo se odločili za paritev v Italiji. Samčka imamo že izbranega, dogovor z vzrediteljico tudi, papirji so pripravljeni, dovoljenja tudi, sedaj samo čakamo mati naravo, da se začne Brina goniti. Potem gremo v akcijo, z brisi, testi progesterona in ko nam bo dr. Mujagić dal znak, da je pravi čas, se bomo odpravili na paritev. Do sedaj smo vse psičke parili naravno, nikoli še nismo imeli problemov s tem in upajmo, da bo letos tudi tako. Bodoči lastniki mladičev od Brine že nestrpno čakajo kdaj se bo začelo dogajati pri nas. Ko smo čakali pred leti na paritev Brinine mamice Arabelle se nam je zdelo, kot da bi nalašć zavlačevala. Seveda to ni bilo res, se je pa samo takrat gonila 2 meseca kasneje kot ponavadi.

ENKRAT EVRAZIJEC, VEDNO EVRAZIJEC

Recimo da je pravi prevod, ker se nemščine nisem učila, vem pa da je pomen pravi. Sigurno se moja prijateljica iz Madžarske ne bo jezila, ker sem ji dobesedno ukradla tale prt iz njenega Facebooka, a ko sem ga videla, sem vedela, da ga moram imeti. Sicer ga imam samo na svojem blogu, a bolje to kot nič. Nekoč si ga bom privoščila tudi sama. Trenutno se bolj ukvarjam z napisom, če kaj drži, potem to drži 100 %.Letos maja bo 7 let kar smo imeli prvo leglo in prav vsi lastniki mojih mladičev so si enotnega mnenja, da bo njihov naslednji pes sigurno pasme evrazijec. Tudi njim se je sedel v srce s svojim karakterjem.

FOYA PEČNIKOVA

Foya bi bila verjetno moja, no naša, če nebi Igor ravno zbolel. Črna psička z ožigi, čudovita, v katero se moraš zaljubiti. Nekaj posebnega, pa ne da bi hotela s tem reči, da ostale psičke in pes v tem leglu niso bili super, a Foya je bila nekaj posebnega in take v naši psarni še nimamo. Mogoče pa kdaj drugič, zavedala sem se, da mladič in bolnik v hiši ne gre skupaj, za oba si je treba vzeti ogromno časa in ker te možnosti nisem imela sem vedela, da je treba delati v dobro Foye.
In moja Foyči, ki bo vedno majčkeno moja uživa maksimalno in ko sva se po dolgem času spet srečali je bilo veselje obojestransko. Nikoli me ne bo pozabila, v to sem sigurna, pa tudi jaz je ne bom, tako kot vse mladiče iz naše vzreje, majčkeno ostanejo moji za vedno.

FINNEGAN PEČNIKOV

Tako kot vsi mladiči ima tudi Finnegan svojo zgodbo. Bil je edini fantek v leglu, najtežji in najbolj len, da bi se skotil, saj je po 4 sestricah bilo več kot 3 ure presledka, Finn pa nikakor ni hotel iz toplega zavetja mamice Blacky. Ko se je skotil nama je bilo z Nino jasno zakaj ne, saj je imel kar 572 g porodne teže, rekorder psarne. Bodoči skrbniki so se že odločili, da bodo vzeli pa psičko, če v tem leglu ni samčka, no pa se je na koncu končalo za vse srečno. Ker je bil Finnček edinček je bil temu primerno tudi razvajen, a ker sva družino, k kateri naj bi šel že dobro poznali sva vedeli z Nino da ga bodo razvajali naprej in nisva se zmotili.
Kljub razvajanju je Finn zrasel v pravega lepotca, ki je sedaj že uspešno opravil malo šolo in prav dobro ve, kdaj je čas za razvajanje in kdaj za delo. Družina ga obožuje, mi pa smo presrečni, da smo mu našli dober dom.

Igor, Erik, Soča

maj 2011
Pa smo dočakali, Igorjevo izboljšanje in s tem premestitev na Sočo, kar smo bili seveda neizmerno veseli.Želja, da Igor vidi katerega od naših psov pa je bila iz dneva v dan večja.
Šele takrat sem se zavedala, da se vse stvari zgodijo v življenju z razlogom. Zakaj sem si tako želela postati terapevtski par in to samo slaba dva meseca pred Igorjevo boleznijo, tega verjetno ne bom vedela nikoli, a samo to sem razmišljala ali je možnost, da Igor vidi vsaj Erika, ki je imel opravljen veterinarski pregled in je postal pripravnik. Mojo željo so uslišali tako pri Tačkah pomagačkah kot na URI Soča, za kar jim bom do smrti hvaležna.

MAREC 2011

Kar smo imeli planirano, se nam je v sekundi spremenilo, saj je 1. 3. 2011 Igorja možganska kap, točno 4 dni pred kotitvijo Blacky......Igor se je boril za življenje, mamica Blacky pa je skotila 5 čudovitih mladičev, kot bi nas hotela vsaj malo razveseliti. Tako velikih in težkih mladičev še nismo imeli. Nina je prevzela Igorjevo delo pri vzreji, leglu in moram priznati, da kljub težkim trenutkom sva delo pri leglu odlično opravili. Mladiči so nama dajali moč in veselje, napredovali so izredno in užitek jih je bilo opazovati. Tudi bodoči skrbniki mladičev so videli, da zaradi Igorjeve bolezni niso bili mladiči nič prikrajšani.
Najhujše od vsega pa se nama je zdelo, da Igor ne bo videl mladičev, pa ravno on ki si jih je najbolj želel v družini. Dnevno sva snemale kratke filme, poslikale mladiče in ko se mu je stanje že izboljšalo sva mu na oddelek prinesle prenosnik, da jih je videl. Zavedale sva se, da če bo kdo vplival na izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja bodo to sigurno naši kužki.
Po 2 mesecih in pol so Igorja premestili iz nevrološke bolnice na URI Soča, kjer se je po dolgem času srečal z Erikom.

TAČKE POMAGAČKE

Kot sem še omenila, smo imeli lansko leto zelo pestro. Začelo se je s Tačkam pomagačkam.....končalo pa.....kako je rekel Hugo....no pa začnimo....
januar 2011
Po dobrem letu oklevanja, ali bi ali nebi šla v terapevtsko delo, čeprav me je prijateljica Urša stalno spodbujala naj se z Erikom preizkusim,je odločitev le dokončno padla. Pa pojdimo na izobraževanje, potem pa bomo videli kako in kaj.
Moram reči, da sem na izobraževanju zvedela veliko novega, tako da nama je z Erikom dan še prehitro minil. Sledilo je testiranje psov, tega sem se pošteno povedano pa malce bala, saj nisem vedela kako bo reagiral Erik. Bala sem se da bo moj strah začutil Erik in bom pokvarila vse. Pa se je tako hitro vse dogajalo, da ni bilo časa za strah in ko sva uspešno opravila izobraževanje sva bila kar malo važna. Komaj sva čakala da začneva z delom, a ker se je treba vsega lotiti dosledno, sem bila mnenja, da počakamo najprej na leglo Erikove mamice Blacky, potem pa začneva z delom.

SAJ NI RES...PA JE

Po dolgem času sem spet na blogu......sem se kar zgrozila, ko sem videla kdaj sem bila nazadnje tukaj. Pa tako sem obljubila, da se bom poboljšala, pa sem se verjetno še poslabšala. A tokrat z razlogom, saj smo lansko leto doživeli veliko lepih in še več težkih trenutkov, zadnje bi si najrajši izbrisala iz spomina, a ne gre. Na blog me spomnijo moji "pasji prijatelji" in takrat imam slabo vest. Tokrat ne bom obljubila nič, upam pa da bo bolje.