Foya bi bila verjetno moja, no naša, če nebi Igor ravno zbolel. Črna psička z ožigi, čudovita, v katero se moraš zaljubiti. Nekaj posebnega, pa ne da bi hotela s tem reči, da ostale psičke in pes v tem leglu niso bili super, a Foya je bila nekaj posebnega in take v naši psarni še nimamo. Mogoče pa kdaj drugič, zavedala sem se, da mladič in bolnik v hiši ne gre skupaj, za oba si je treba vzeti ogromno časa in ker te možnosti nisem imela sem vedela, da je treba delati v dobro Foye.
In moja Foyči, ki bo vedno majčkeno moja uživa maksimalno in ko sva se po dolgem času spet srečali je bilo veselje obojestransko. Nikoli me ne bo pozabila, v to sem sigurna, pa tudi jaz je ne bom, tako kot vse mladiče iz naše vzreje, majčkeno ostanejo moji za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar