PRVI OBISKI

Danes je bil prav poseben dan. Brina in njeni mladički so dobili prvi obisk. Prav poseben obisk, saj sta jih obiskala babica Arabella in dedek Chakan. Brina se že cel teden druži na dvorišču z njima, a dlje kot do praga nista prišla. Danes je bilo drugače. Mamo Arabello je sprejela, pustila ji je da si jih je ogledala čisto od blizu. Zvedavo je gledala vnuke in ni dosti manjkalo da nebi šla kar v boks. Škoda res, ker se je mati narava tako grdo poigrala z njo, vedno je bila odlična mamica, danes pa je lahko samo gledala in občudovala te male kepice. Drugače je bilo z Chakanom, dlje kot do praga si ni upal. Malo nas je bilo strah, da ne bi bila Arabella preveč žalostna zaradi mladičev, zato smo jo skupaj s Chakanom popoldne odpeljali na en zelo dolg sprehod v gozd.

PLAVE OČKE

Dnevi z mladiči so nekaj posebnega, spremljam vsak njihov gib, prvi korak, kako se pretegujejo, zehajo. Kontroliram vsak dan težo, da vidim kako s težo napredujejo. Danes sta dva mladička že tehtala več kot kilogramček. Takrat ne potrebujem televizije. Za mene se čas ustavi, uživam z njimi prav vsak trenutek. Nič ni bolj pomembno od njih. Nikoli se jih ne naveličam. Že cel tedem gledam kdaj bodo spregledali. Kot v vsakem leglu se je tudi v temu zgodilo, da so spregledali najprej najlažji. Zakaj je temu tako res ne vem, dogaja pa se prav pri vsakem leglu.Ne da se opisati občutek, ko te par tistih zvedavih plavih očk pogleda in jim nič ni jasno.Kmalu bodo ugotovili kje je kaj, o tem ne dvomim, ta trenutek jih zanima samo kje je njihova mama in hrana.

CHAKANOV ROJSTNI DAN

Pa saj ne more biti res, Chakan je dopolnil 11. let svojega življenja. Kot bi bilo včeraj ko smo ga prvič videli v leglu, star je bil natanko 11 dni. Tako veseli smo bili ko smo ga držali v naročju, potem smo čakali dan, ko smo ga šli iskat. On je bil in vedno bo nekaj posebnega, prvi evrazijec, prvi sobni pes in to mesto mu bo ostalo do smrti. Ne glede na to, koliko psov bomo imeli, on bo vedno prvi. Tega mesta mu ne sme vzeti nihče. Tega se tudi on dobro zaveda. Z njim smo srečevali nove prijatelje, ljubitelje te pasme, z njim smo posegali po najvišjih naslovih. Danes smo mu zato privoščili torto, kljub dejstvu da ima zaradi starosti dieto. Enkrat na leto se pa lahko malo prekršimo, seveda je bil zato deležen samo enega kosa torte.
Šaki še na mnoga leta, to ti vsi želimo, da bi nas še dolgo osrečeval.

STARI SMO EN TEDEN

Ja res je, danes imajo naši sončki že en teden. Kako hitro beži čas, vidno rastejo in napredujejo, v enem tednu so že podvojili porodno težo. Drugi teden bodo že prvič razglisteni, v kratkem bodo spregledali.Odvisno od tega koliko mleka bo imela Brinči bomo začeli med 3 in 4 tednom počasi že dodajati hrano, da ne bodo lačni.Bodoči lastniki komaj čakajo da jih bodo videli. Poznam ta občutek, vendar so kužki res še premajhni, premalo odporni na okužbe zato komuniciramo trenutno kar preko mailov in interneta. Danes sem kupila tudi razkužilo za roke. Previdnost ni nikoli odveč in tega pravila se držim že zelo življenje.

DRUŽINICA

Prijetno smo bili presenečeni, da je Brina postala enkratna mamica, kot bi to že počela celo življenje. Porihta vseh 9 mladičev kot za šalo. Tako kot mi si jih tudi ona ne more in ne more nagledati. Vse je preštela, jih čistila in bila prav ponosna na svoje leglo. Ko so prišli mladiči domov smo jih seveda morali naprej stehtati in jih označiti, sam samo tako lahko kontroliramo njihovo težo. Kmalu so ugotovili, kje je hrana in varno zavetje mamice. Noč smo preživeli ob njej, da smo se lahko prepričali, da je vse v redu in da so vsi mladiči na seskih. Zjutraj smo bili presenečeni saj so vsi že napredovali s težo. Igor je zakuril prostor, da bo kužkom toplo in že zjutraj so bili vsak na svojem koncu, kar je dalo vedeti, da jim je toplo. Sedaj spijo, pa jejo pa spet spijo, malo so začeli že kobacati po boksu, kaj bo šele potem ko spregledajo. Komaj čakamo da spregledajo.

LEGLO

Končno smo dočakali dan kotitve. Brina je bila že več dni nemirna, odklanjala je hrano, jedla je samo še piškote. Temperatura ji je začela počasi padati, tako da smo vedeli, da se kotitev počasi približuje. Vse skupaj se nam je zdelo, da gre prepočasi zato smo iz preventive raje poklicali veterinarja. Ta nam je potrdil, da panike še ni, bi jo pa vseeno raje pregledal. Pa smo šli, oboroženi z rjuhami, brisačami, košaro za mladiče. Lahko bi se zgodilo, da bi Brina skotila kar med vožnjo. Veterinar jo je skrbno pregledal z ultrazvokom in potrdil, da panike res še ni, vendar bi on naredil carski rez, ker se mu je zdelo da je kljub vsemu vse skupaj bilo predolgo. Zaupali smo mu in se odločili za carski rez. Kmalu je prišel veterinarski tehnik povedati veselo novico da imamo 6 fantkov in 3 punčke in da je tudi Brinči v redu. Ta trenutek smo bili najbolj veseli na svetu. Ko so bili vsi kužki že v inkubatorju in se je Brina začela prebujati nam je veterinar zaupal, da tako veliko mladičev, s tako veliko porodno težo Brina sigurno nebi mogla skotiti po naravni poti. Povabil nas je, da si pridemo kužke pogledat v inkubator. Tako živahnih kužkov že dolgo nisem videla, plezali so eden čez drugega, veselje jih je bilo videti.Hvala dr. Emir Mujagiću za vse kar ste naredili za nas, našo Brino in mladiče, vi ste veterinar ki si ga bomo zapomnili za celo življenje, vi ste veterinar s srcem.

SREČNA DRUŽINA

Mislim da naslov in slika povesta vse. Brinči uživa ob očetu in mamici. Prav vse ji pustita. Sedaj se ji že pozna, da je breja. Postala je okrogla psička, a ne predebela. Dobila je apetit, vedno je lačna. Nič več ni izbirčna, določeno hrano ima pa še vedno rajši od druge. Z veseljem ji ustrežemo, hranimo jo z kvalitetno hrano. Čohanja in crkljanja ji ne manjka, prav tako hodimo z njo na sprehod v gozd. Te čudovite jesenske dneve se uleže na dvorišču in se sonči.

PRIPRAVE

Sedaj ko smo zvedeli, da je Brina breja so se začela priprave. Že cel dan samo ugotavljam kaj moram še narediti, da bo vse na red pred kotitvijo. Dokončati moram navodila za bodoče kupce, urediti vse papirje, ki jih ni malo, saj se želim za čas ko bodo mladiči posvetiti samo njim. Takrat za te stvari preprosto ne bo časa. Z Igorjem sva že ugotavljala kje bova naredila prostor, da se bodo kužki lahko igrali.
Danes je Brina dobila prvo darilo za mladičke. Nina ji je prinesla ropotuljico, katere je bila zelo vesela. Točno ve, da se cel svet vrti samo okoli nje, kar pridno izkorišča. To je naša Brinči.

ULTRAZVOK

Končno smo dočakali veliki dan. Dan ki nam bo ali potrdil ali ovrgel upanje in želje. Zdi se mi, da si že dolgo nisem želela nekaj tako zelo močno. Ta nemoč, usoda, igra narave, vse skupaj je tako močno, da si ne upam niti pomisliti kako in kaj. Kaj šele na glas izgovoriti. Potem ko nam je veterinar z ultrazvokom potrdil brejost naše Brine je bilo vse veliko lažje. Občutek kot bi mi padel velik kamen, sreča, veselje, ki se ga ne da opisati. Tudi solze, a tokrat sreče. Še včeraj zvečer sem Brino spraševala ,če mi lahko pove, ali smo šli samo na izlet na Češko ali smo naredili še kaj več.Polizala me je po obrazu in po rokah. Pustila se je razvajati, nežno sem jo pobožala po trebuščku in njen pogled je kazal znak zaupanja in hvaležnosti. Hvala bogu da imam ob sebi take pse. Že cel dan si dopovedujem, samo da bo vse v redu, pa sploh ni pomembno koliko jih bo. Samo da bodo vsi skupaj zdravi, mamica in mladiči. To je najpomembnejše.

CAC SAMOBOR

Pa smo šli. Čisto zares smo šli na prvo Cassieno razstavo. Vremenska napoved je bila zelo slaba, zato smo bili presenečeni, da je v Samoboru sijalo sonce in prav nič ni kazalo, da bo slabo vreme. Postavi smo paviljon,stole, mizo, Cassie se je ulegla v svojo kletko in opazovala mimoidoče. Izredno veliko ljudi se je ustavilo in spraševalo o pasmi, karakterju in ker je Cassie ena velika razvajenka jim je bila takoj všeč. Na razstavi smo bili skupaj s prijateljico iz Zagreba, ki je razstavljala 6 svojih psov. Tudi njim se je videlo, da uživajo na razstavi. Naša Cassie je bila 28 po vrsti in kmalu sta šla z Igorjem v krog številka 1 k sodniku Igorju Selimoviču, priznanemu hrvaškemu sodniku. Ta sodnik nam je pred več kot 10 leti sodil že novofundlance in njegovo sojenje nam je bilo takoj všeč. Je profesionalec, tako da smo se ravno zaradi njega odločili, da gremo na razstavo. Izrednega pomena je, kakšno izkušnjo dobi pes na prvi razstavi. Če se sodnik ne posveti sojenju, nima časa, prehitro stopi do psa, psa to znervira in lahko se zgodi, da tak pes ne bo nikoli razstavni pes ali pa ne bo oboževal razstavljanje. Pomembno nam je bilo, da gremo na eno manjših razstav, ki naj bi bila vzunaj, na travi, ne pa v veliki hali, kjer imajo močno ozvočenje, ko se ne razstavljalci kot obiskovalci skoraj ne morejo gibati. Vse te idealne pogoje je imela ravno ta razstava v Samoboru. Samo ena pomanjkljivost je bila-vremenska napoved. Cassie je potekla po krogu, ravno navdušena ni bila, ko je morala nekaj časa stati pri miru, a sodniku je bila kljub temu všeč. Tako je dobila oceno odlično, CAC in BOB. Vsi smo bili izredno veseli. To veselje pa se je hitro končalo, saj so se nad Samoborom začeli zgrinjati črni oblaki. Ko bi vsaj ostalo pri tem, a začelo je močno pihati, ulilo se je. Veter je tako močno pihal, da nam je polomil paviljon, tako smo bili premočeni do kože. Še dobro da imamo dolgoletne izkušnje in nas je podobno že pred leti dobesedno napralo v Novem marofu, tako da imamo vedno s seboj vsaj še za enkrat za preobleči. Ne pretiravam od obleke, las, je dobesedno teklo. Po daljšem premoru, ker so zaradi neurja ustavili razstavo se je ocenjevanje nadaljevalo, vendar nismo čakali na zaključni izbor. Tam bi lahko dobila Cassie mogoče še kakšen naziv. Veseli smo bili rezultata, ki ga je dobila Cassie na prvi razstavi in to nam je bilo dovolj.

ČEŠKA

Prav presenečena sem bila, kako so na češkem ljudje prijazni in imajo izredno radi pse. Kjer koli smo se ustavili z Brino, naj bo to na parkirišču, ob reki, v starem mestnem jedru mesta Litomerice, vsepovsod so nas ustavljali ljudje in želeli božati našo Brino. Toliko pohval v enem samem dnevu pa res ne doživiš vsak dan. Se pozna, da je Češka soseda od Nemčije, kjer je pasma evrazijec zelo poznana in tudi priljubljena. Tudi tu je vedno več evrazijcev in vzrediteljev te pasme, tako da ljudje kar poznajo to pasmo. Avstrija pa glede na prijaznost do psov v vseh pogledih vodi. Ko smo se ustavili na počivališču da bi spili kavico nam je prinesla natakarica poleg 2 kav še posodo z vodo za Brino, pa je niti prosili nismo zanjo, saj imamo vedno to s seboj. Prijazna gesta, ki bi jo morali videti slovenski gostinci.

AHOJ

Pa smo šli na pot. Zvečer je bil avto že naložen, manjkala sva samo še midva z Igorjem, Brina, dokumenti in hladilna torba. Vstali smo ob 3h zjutraj in se odpravili na pot. Kdor me pozna ve, da nisem ravno jutranji tip, a ko greš na tako dolgo pot in to še z kužkom je zgodnje vstajanje pogoj. Vsaj pol poti naj bi se peljali v hladu. Pa ne da nebi imeli avta s klimo, a vsak malo daljši postanek avto preveč segreje in to nebi bilo ravno najboljše za našo Brino. Življenje s psom določene stvari, navade pač spremeni. To si je pač treba vzeti v zakup, drugače pač ne gre. Priznam, da me je daljava, dolga vožnja in paritev skrbela. Pa je šlo vse po planu. Odločila sem se, da bom najprej jaz vozila, ko bom utrujena pa Igor. Pa do zamenjave sploh ni prišlo, ker sem se zelo dobro počutila in sploh nisem bila ne zaspana in ne utrujena. Garmin nas je pripeljal na cilj, kjer so naš že čakali češki vzreditelji evrazijcev in akita inu. Trenutno imajo 15 odraslih psov. Brina se je kmalu navadila na hišo in na ljudi. Počutila se je kot doma. Edino ko ji je kdo od naju ušel iz vidnega polja ga je začela iskati. Zmenili smo se, da bomo počakali do večera s paritvijo, da si tudi Brina malo odpočije od vožnje. Ko jo je zagledal Casanova ni znal skriti navdušenja, na prvi pogled sta si bila všeč. Tako je kmalu prišlo do paritve. Za Brino je bila to prva paritev, Casanova je imel že več legel. Odločili smo se, da parimo še enkrat in sicer 24 ur po prvi paritvi. Zjutraj smo se odpravili na ogled bližnjega mesta Litomerice. Mesto je staro, zanimivo, vredno ogleda. Srečo smo imeli, da dan ni bil prevroč. Po daljšem sprehodu in ogledu mesta nas je že čakalo kosilo. Brina je potrebovala počitek. Zvečer smo ponovili paritev in sedaj lahko vsi skupaj samo upamo, da je bila pot uspešna. To pa bo potrdil šele ultrazvok čez 25 do 28 dni od dneva paritve.

NA POT

Pakiramo, ja čisto zares se odpravljamo na Češko. Če želimo ujeti pravi dan in prvič pariti v nedeljo moramo iti na pot že v soboto ponoči. Kako hitro se plani spremenijo. Časovno nam ne znese, da bi čakali samčka, da pride iz Češke, ker bi lahko prišla vzrediteljica šele v ponedeljek. Tokrat si res zelo želimo, da ujamemo pravi dan, zato nočemo tvegati. Brina ima že pripravljeno hrano, vodo, povodec in seveda vse papirje. Še dobro da se zelo rada vozi z avtom. Ko se takole spominjam za nazaj, koliko krajev sem videla ravno zaradi psov. Najbrž me pot nebi nikoli peljala tja, če nebi imela njih. Koliko iskrenih prijateljstev se je sklenilo ravno zaradi psov. Verjamem, da tisti ki jih nima ne ve kaj zamuja. Sedaj nam preostane le še da držimo pesti da bo vse v redu.

TEST PROGESTERONA-TRETJIČ

Preden je zjutraj začelo pripekati sonce smo se že odpravili na veterino. Pričakala nas je mlada veterinarka in naša Brinči jo je bila zelo vesela, čeprav se mi zdi, da ve, kaj jo čaka za tistimi velikimi vrati. Kot vedno je bila pridna pacientka, kri je bila vzeta in smo jo peljali v laboratorij, kjer so ugotovili, da je progesteron že višji.Po dogovarjanju z 3 veterinarji smo prišli do zaključka, da bo najboljši dan za paritev v ponedeljek, lahko pa bi prvič parili že v nedeljo. Tako da se je stroka kar ujela z izkušnjami.

TEST PROGESTERONA-DRUGIČ

Danes smo bili spet na odvzemu krvi in na testu progesterona. Vrednost se povišuje, vendar še ne zadosti, da bi lahko določili datum paritve. Po dogovoru z veterinarjem smo se odločili, da test ponovimo še v četrtek. Vzrediteljica iz Češke, s katero smo stalno na vezi nam je sama po izvidih določila, da se ji zdi, da bo najboljši dan za paritev v ponedeljek 24. 8. 2009. Tako bomo lahko primerjali izkušnje in stroko. V zadnjem času sem prebrala ogromno literature, izkušnje vzrediteljev, mnenj veterinarjev, učila in naučila sem se res veliko, sedaj samo lahko upam, da bom to znanje lahko uporabila pri Brini. Tako pridna in potrpežljiva je bila Brina pri jemanju krvi, da je dobila pohvale tudi od veterinarjev. Vsake toliko časa me je z jezikom poliznila zdaj po roki, zdaj po obrazu, kot bi hotela reči, a bo tega kmalu konec.

TEST PROGESTERONA-PRVIČ

Danes smo bili z Brino prvič na testu progesterona. Za paritev, ko je samček skoraj 1000 kilometrov stran od psičke je potrebna bolj natančna priprava in seveda več preiskav. Današnji test progesterona nam bo samo za orientacijo, v ponedeljek pa bomo videli, kako se bo odločil veterinar. Mogoče bo že določil dan paritve ali pa bomo samo še opravili en test. Če smo čakali tako dolgo nam ne bo odveč počakati še kakšen dan ali dva, važno je da določi najbolj ugodne dni za paritev.

KONČNO

Vsi ki čakajo na naše mladičke bodo ob prebiranju tega članka rekli KONČNO. Mislim, da jih dobro razumem, ko čakaš na te male sončke ti je vsak dan, vsak teden, vsak mesec daleč. Vsi bi radi imeli psa že sedaj. A mati narava dela po svoje. Tukaj je ona šef in mi ji moramo slediti. Tako smo končno dočakali dan da se je začela naša Brina goniti. Čaka nas test progesterona, a prvi "tester" je bil naš najstarejši evrazijec, očka Chakan. Ovohaval je Brino že nekaj dni prej in glede na dejstvo, da se do sedaj še nikoli ni zmotil, smo tudi sedaj dobro opazovali njegovo obnašanje. Kljub svojim skoraj 11 letom mu gobček in voh še izredno dobro služi in sedaj mu lahko samo potrdimo, kar je on vedel že nekaj dni. Chakan prav si imel.

CORRINA PEČNIKOVA

Vsak vzreditelj je vesel novic in slik svojih mladičev. Pri nas se z nakupom mladička prijateljstvo šele začenja in ostaja za vedno. Nikakor se nebi mogla sprijazniti z dejstvom, da nebi vedela kako živijo naši kužki. Tako me je danes na računalniku čakala pošta skrbnikov naše Corrine. Novice, kako uživa pasje vroče dni na morju in slika. Kako hitro je zrasla, pred dnevi je že praznovala 2. rojstni dan. Prava lepotička.

PO GOBE

Včerajšnja ohladitev in malo dežja, to so idealni pogoji za rast gob. Glede na dejstvo da imamo gozd skoraj pred hišo je odločitev padla: Gremo po gobe. In smo šli. S seboj sva vzela z Igorjem še Chakana in Arabello. Chakan je tekal od enega do drugega in prav nič ni bilo videti da bo kmalu star 11 let. Gozd dobesedno obožuje, prav tako Arabella. Nažalost je bilo dežja premalo, tako da smo dobili samo nekaj jurčkov, marele pa nobene. Zgleda da bomo morali na gobe počakati na naslednji dež, da zalije presuho zemljo. Smo se pa vsi skupaj dobro sprehodili, kar nam bo prej koristilo kot škodilo. Ne Chakan in ne Arabella se nista pritoževala da nismo našli marel,njima je bila dovolj že naša družba in sprehod po gozdu.

BLOŠKO JEZERO

Danes sem imela dopust in glede na vremensko napoved, da bo temperatura presegla 30 stopinj smo se kar hitro odločili da se gremo malo ohladit. Odločili smo se za Bloško jezero, saj je blizu, pa še kužke lahko vzamemo s seboj. Dobre pol urce vožnje in že smo prispeli do jezera. Najprej smo si ogledali tablo, kjer so bile označene vse prepovedi. Kužki naj bi bili na povodcu in naj se nebi kopali s kopalci. Seveda smo to tudi upoštevali, vendar smo kar kmalu ugotovili, da se tega držimo samo mi, saj je na drugem koncu jezera veselo čofotala bokserka, brez povodca seveda. Pa se nihče od obiskovalcev ni razburjal. Res ni bila moteča, nikogar ni motila, a včasih se najde kakšen posameznik, ki mu gre tudi to v nos. Najprej sva se z Igorjem zmočila, zaplavala in shladila, potem pa sva odšla s Cassie in Brino na drug konec jezera, kjer ni bilo kopalcev. Cassie sem počasi spustila v vodo in zaplavala je, prav tako za njo tudi Brina. Ohladili sta se in bili zelo veseli. Tako smo upoštevali vse predpise in shladili kužke. Srečo smo imeli, da dopoldne ni bilo dosti obiskovalcev, popoldne je kopalcev veliko več in bi bili mogoče nezaželeni. Še bomo prišli,tako mi kot kužki. Danes sta bili z nami Cassie in Brina, drugič vzamemo druga dva. Mislim, da bomo kmalu spet tam. Združili bomo prijetno s koristnim.

CEPLJENJE

Danes smo imeli dan za cepljenje. Zvečer smo bili dogovorjeni z veterinarjem da cepimo vse naše kužke proti pasji kugi, parvovirozi, leptospirozi, kužnemu hepatitisu in kužnemu kašlju.

Pasja kuga: je bolezen, ki se najpogosteje pojavlja pri pasjih mladičih med 3. in 6. mesecem, lahko pa prizadene tudi pse druhih starosti. Virus v organizem vstopi skozi usta ali dihala, napada imenski in živčni sistem ter pljuča in prebavila. Znaki bolezni so visoka telesna temperatura, otopelost, kašljanje, bruhanje, driska. Ker pes ne je in pije se pojavi dehidracija. Kjub zdravjenju žival lahko pogine.

Parvoviroza: je zelo nalezljiva bolezen prebavil, ki prizadene predvsem mlade pse. Starejši psi bolezen lahko prenašajo brez kliničnih znakov. Znaki bolezni so hudo vnetje črevesja s krvavo drisko, akutno bruhanje, dehidracija ter neješčost. Kljub zdravljenju lahko žival pogine.

Leptospiroza: je bolezen, ki jo povzročajo bakterije in za katero lahko zboli tudi človek. Bolezen se širi z okuženim urinom. Vir bolezni so divji glodalci (miši, podgane). Znaki pri bolezni, ki se kažejo ne glede na starost živali, je visoka telesna temperatura, neješčost, žeja, bruhanje, zlatenica, v končni fazi odpoved ledvic in smrt. Bakterije so občutljive na antibiotike in če začnemo zdraviti takoj je ozdravljivost možna.

Kužni hepatitis: je zelo nalezljiva bolezen, ki prizadene mlade pse. Znaki bolezni soo povišana telesna temperatura, neješčost, bruhanje, driska (lahko tudi krvava), boleč trebuh, krči, ... Ozdravljeni psi še mesece po okužbi izločajo z urinom žive viruse. Zato so necepljeni psi zelo nevarni.

Kužni kašelj: je bolezen, ki jo povzročajo različni virusi in bakterije. Lahko se zgodi, da psa cepivo ne bo obvarovalo, bo pa omililo klinične znake. Bolezen je najpogostejša poleti, širi se na krajih kjer je naenkrat veliko psov (pasje razstave, psarne). Znaki bolezni so oster suh kašelj, neješčost, povišana telesna temperatura in če se psa ne zdravi lahko tudi bronhitis ali pljučnica.

To cepljenje zakonsko ni obvezno, je pa priporočljivo. Zmotno je mišljenje mnogih, ki smatrajo da je potrebno cepiti samo mlade pse, saj so ti bolj dovzetni za okužbe. Vsak se mora odločiti po svoji vesti. Mi imamo svoje kužke preveč radi, da bi razmišljali ali bi ali nebi cepili. To spada v preventivni program, tako kot zaščita pred klopi, cepljenje proti steklini in trimesečni program odpravljanja notranjih zajedalcev.
Uspešno smo prestali cepljenje, nagradili smo jih s pasjimi piškoti in glede na njihovo obnašanje zgleda da ne bo imel nobeden od njih reakcije na cepljenje. Za letos smo opravili.

BADDY PEČNIKOV

Danes smo imeli poseben obisk. Obiskal nas je naš Baddy, Brinin brat. Kako lep samček je postal. Na trenutke me je čisto spominjal na našega Erosa. Dolgo se nismo videli, a Baddy je bil tako kot mi presrečen, ko nas je zagledal. Ni nas pozabil. Ni pozabil na dneve in noči, ki smo jih prebili skupaj, ni pozabil hiše, dvorišča, čeprav je zelo hitro odšel od doma. Za nas prehitro. Čudovit je občutek, ko vidiš tako lepega samčka, naše vzreje. Pred leti mi je dolgoletna kinološka sodnica rekla, da je super, če imaš dobrega psa, še lepše pa je če vidiš da imaš takega psa iz svoje vzreje. Mislim, da ne pretiravam ko rečem, da bi lahko Baddy s svojo lepoto dosegal najvišje lepotne naslove. A skrbniki so se odločili drugače, imajo ga za družinskega psa, ki je samo njihov. To odločitev je seveda treba upoštevati. Bistveno je, da ga imajo neizmerno radi in samo to šteje. Zato tudi tebi Baddy Pečnikov: Vse najboljše in hvala za obisk. V naših srcih si in boš za vedno ostal naš sonček.

LEDENA KAVA

Končno nam je uspelo, da smo si vsi skupaj vzeli malo časa samo zase, za lenarjenje. Dan je bil kot naročen za sprehod do potoka, čofotanja, potem pa še za posedanje na vrtu ob ledeni kavi.Vreme kot naročeno. Danes smo vzeli s seboj slavljenki Brino in Cassie. Brina je pozirala in se nastavljala fotoaparatu. Cassie pa je hotela videti prav vse kar se dogaja okoli nje. Prav nič ji ni ušlo. Brina se je crkljala s smetano iz ledene kave, tudi piškot ji je prav teknil, Cassie pa za hrano ni imela časa. Preveč se je dogajalo okoli nje.

FOTOGRAFIRANJE

Ko se končno odločim, da naredim nekaj dobrih posnetkov, ko mi Brina dobesedno pozira pred fotoaparatom se ponavadi zgodi, da so ali prazne baterije ali pa da zablokira fotoaparat. Priznam, nisem ravno strokovnjak v fotografiranju, z leti slikanja psov sem se naučila, da jim več ne "režem" nog ali ušes. Pes mora biti na sredini fotografije in to v celoti, fotografira se ga vedno v njegovi višini in ne z vrha. No nekaj pa le že vem. V pomoč so mi bili prijatelji, ki se poklicno ukvarjajo s fotografijo. Šele po njihovi razlagi sem razumela, da lahko narediš 200 in več fotografij in je na koncu dobra samo ena. Tako da se ponavadi usedem zunaj na klop in opazujem pse, potem šele fotografiram. Spomnim se, kako smo pred 4 leti fotografirali 13 mladičkov, bolj smo jih postavljali, bolj so hiteli vsak na svojo stran. Šele zajeten kos sira v Igorjevih rokah jih je pripravil na fotografiranje. Prav vse sem ujela...

CASSIEN 2. ROJSTNI DAN

Mislim, da res ni kar tako, ko praznuješ kar 2 rojstna dneva v enem tednu.Cassie je od Brine mlajša točno 2 dni manj kot eno leto. Vendar sta si le v daljnem sorodstvu, saj je Cassie hči Blacky in Erosa. Za Blacky je bilo to prvo leglo, čeprav se to ni poznalo pri kotitvi. Zdi se mi, da je dobesedno čakala, da pridem iz službe domov, saj sem ji zadnje dni pred kotitvijo obljubila, da ne bo sama, da bom ob njej. Kot bi to res razumela, saj je začela kotiti ko sem prišla domov. Skotila je 3 črne samičke- Christy, Cherrie, Cassie, črno belo Chanel in črnega samčka Chakana. Ko smo že vsi mislili da je kotitve konec, saj je Blacky majhna psička in bi bilo 5 mladičev zanjo čisto dovolj, odločila da bo skotila še 6 psičko- Coriino,tokrat rdeče barve. Kmalu za njo pa je skotila še eno psičko, prav tako rdeče barve-Chiquito. Tako je Blacky skotila 6 samičk in 1 samcatega samčka.Ko so bili mladički stari več kot 2 meseca so počasi začeli odhajati v nove domove. Manj kužkov je bilo, bolj se mi zdi da se je Cassie počasi začela navezovati name. Skupaj sva pili kavico, spremljala me je vsak korak. Mojo družbo je imela raje kot igro z ostalimi. Prirasla mi je k srcu in kljub zanimanju zanjo jo nikakor nisem mogla oddati od hiše. Tako je postala moja Cassie, samo moja, ki mi sedaj leži pod mizo in spremlja vsako mojo kretnjo. To je moja Cassie, ki mi pomaga pri obešanju perila, zalivanju rož, pomaga pri kuhanju kosila. To je moja Cassie, ki jo ni treba poklicati, da pride k meni, saj je vedno ob meni. Zvečer, ko ugasnem luč se čisto potiho priplazi v posteljo in postane še manjša kot je, samo da je ob meni. Mogoče tega ne bo razumel vsak, pesjanar pa sigurno, mislim da me nima nihče tako rad na tem svetu kot moja Cassie. Cassie: VSE NAJBOLJŠE

BRININ 3. ROJSTNI DAN

Naša Brinči je praznovala ta teden svoj 3. rojstni dan. Bil je vroč dan. Zvečer ko smo se hladili na klopi smo obujali spomine na njeno rojstvo. Bila je nedelja, vročina. Mama Arabella se je odločila, da bo pravi dan za kotitev. Po kosilu je skotila prvega fantka, ki smo mu dali ime Bono. Ker se je kotitev ob več kot 2 urnem premoru ustavila smo preventivno poklicali veterinarja. Ta je ugotovil nepravilno lego naslednjega mladička in nam svetoval carski rez. Poklical je prijateljico v Lesce in odhiteli smo z brejo psičko in prvim mladičkom na veterino. Arabella je bila celo pot zelo nemirna, bali smo se da nebi bilo kaj narobe. Z Igorjem sva sedela na klopi in čakala novice. Bala sva se za Arabello in v tistem trenutku nama je bila ona najbolj pomembna. Pa sva si kmalu oddahnila, saj so veterinarji začeli nositi mladičke nama, da jih zmasirava in položiva v posteljico. Zdelo se nama je da traja celo večnost, ta negotovost, skrb da bo vse v redu. Zvečer sva imela že 8 mladičkov v košari, 3 samičke-Brino, Bello in Becky, 5 samčkov-Barona, Bona, Bachusa, Baddya in Beana. Neverjetno tihi so bili, ko pa smo prišli domov so bili že živahni. Takrat si tudi v sanjah nisem predstavljala da bo Brina ostala domov. Priznam, ni mi žal, saj je Brina iz dneva v dan lepša, prijazna, razvajena psička, ki bo upam letos postala tudi prvič mamica. Brinči: VSE NAJBOLJŠE

TRUBARJEVA DOMAČIJA

Dan je bil vroč in zato smo se odločili, da peljemo Cassie po kosilu na Rašico na Trubarjevo domačijo. Pred leti, ko smo imeli novofundladce smo bili velikokrat tam, saj sta naš Nok in Pora plavala in se tako osvežila v mrzli reki. Evrazijci imajo radi vodo, vendar ne tako kot novofundlanci. Chakan je zadovoljen, če si zmoči tačke, je pa zato Cassie nora na vodo. Danes je šla prvič sama in zato je bila v začetku izredno previdna. Nič ji ni bilo jasno. Da ji pokažemo, da ni tekoča voda nič posebnega se je bilo treba pač sezuti in stopiti v vodo. Vzgledi vlečejo in takoj za menoj je bila že Cassie. Všeč ji je bilo in še dobro da je bila na povodcu, drugače bi kar zaplavala. Veselo je čofotala po vodi in se hkrati hladila.

NAKUPOVANJE

Danes je bil dan za razvajanje, saj sem bila na dopustu. Vsi včerajšnji plani, kaj vse bom naredila so zjutraj splavali po vodi. Prav na brzino sem se odločila da gremo s Cassie v Ljubljano. Nebi bilo to nič posebnega, saj je Cassie vajena vožnje, če nebi odšla sama. Čisto nič ji ni bilo jasno, ne njej kot tudi ne ostalim psom. Nina me je kmalu poklicala in povedala da je mama Blacky zelo žalostna, ob odhodu Cassie je celo jokala. Bala se je zanjo. Poleg nakupovanja smo obiskali tudi babi in kar kmalu sta s Cassie postale velike prijateljice. Sprehajala se je po stanovanju kot bi bila že velikokrat tam, pa je bila prvič. Papagaj Piko jo je bil zelo vesel, a kaj ko Cassie ni zanimal. Čisto nasprotje dedka Chakana, ta obožuje babinega Pikca. Cassie je morala pri nakupovanju počakati na parkirišču, ob posodi z vodo, senčki.Glede tega smo v Sloveniji še 100 let za razvitim svetom. Če se samo spomnim nazaj kako smo lahko šli s Chakanom v trgovine v Innsbrucku, ko smo šli po Arabello. Vzreditelji Arabelle niso mogli verjeti, da je pri nas vstop s psom prepovedan ali pa dovoljen le redkokje. Ker je bila Cassie zelo pridna smo jo na koncu peljali še na kavico. Blacky in Eros sta jo bila zelo vesela ko se je vrnila domov. Sedaj utrujena počiva. Prvi šoping je bil za Cassie zelo naporen.

ROMELLI

Romelli je sin Emy in našega Erosa. Živi na Finskem. Letos bo star šele 2 leti, pa ima osvojenih že kar nekaj bleščečih nazivov. Lani je postal svetovni mladinski prvak v lepoti. Danes mi je njegova vzrediteljica Elisa sporočila da je osvojil CAC, CACIB, BOB in 4 BOG na razstavi v Estoniji. Romelli nadaljuje razstavno kariero očeta Erosa na kar smo seveda izredno ponosni.

KOPANJE

Danes smo imeli na dnevnem redu kopanje psov. Vedno ko se lotim kopanja psov uredim enega kužka do konca, kompletno, kopanje, fenanje, česanje, oblikovanje dlak na tačkah, čiščenje ušesa in striženje krempljev. Tokrat je bila prva Brina, ki dobesedno uživa v kopanju. Njo smo kar hitro posušili, saj je pred kratkim izgubila poddlako. Takoj za njo je bila na vrsti naša Arabella. Letos je za njo prvo kopanje. Tudi njej je začela izpadati poddlaka. Po kopanju sta bili Brina in Arabelli lepi, dlaka se jima je svetila in prav zavedali sta se te svoje lepote. Dišale sta po šamponu in se važile po dvorišču. Chakan je že čakal, da bo naslednji. Z njim imam največ dela, saj ima od vseh psov največ dlake, tako da je tudi sušenje in krtačenje dolgotrajno. Dlaka se mu je v popoldanskem soncu svetila. Kar ne morem in ne morem verjeti, da bo letos dopolnil že 11 let. Jutri čaka kopanje še Erosa, Blacky in Cassie.

BERNARDINA

Bernardina je moja prijateljica iz Zagreba. Spoznali sva se na razstavi psov v Zagrebu. Takrat je razstavljala svojo prvo samojedko in tako smo bili v istem krogu. Beseda da besedo in od takrat sva postali res dobri in iskreni prijateljici. Kadar so v Sloveniji dvodnevne razstave prespi pri nas, če pa so dvodnevne razstave pri njih smo mi njihovi gostje. Ker je Bernardina tudi vzrediteljica si lahko dnevno izmenjujeva izkušnje. Danes je bil zanjo še poseben dan saj je prišla v Slovenijo, da si rezervira mladička, samčka pasme samojed. Na poti domov pa se je ustavila še pri nas. Najprej jo je pozdravil naš trop psov z glasnim lajanjem. Najbolj me je zanimalo, kako bo reagirala naša razvajenka Cassie. Bila je previdna, med očetom Erosom in mamo Blacky se je počutila varno. Bernardina jo je želela pobožati, pa se ji je odmikala, a njena firbčnost je bila prevelika, tako da se je vedno bolj približevala in počasi ji je začela zaupati. Ko pa sem Bernardini dala v roke Cassiene najljubše pasje piškote je pustila tudi, da jo je pobožala. V dobri uri ji je začela zaupati in postala njena prijateljica, kot bi se poznali že dolgo časa. Prodala se mi je za pest piškotov. Vesela sem, da sem se danes spet nekaj novega naučila, v bistvu sva se s Cassie obe, kako počasi pridobiti zaupanje psa do neznanca. Pa naj mi še kdo trdi, da se ne učimo celo življenje.

RODOVNIK

Zadnje čase imamo ogromno obiskov. Letos je neverjetno zanimanje za mladiče. Prav je, da se ljudje pred nakupom psa najprej oglasijo pri vzreditelju pasme, katero želijo nabaviti, da vidijo tako pasmo, karakter,ali je to prava pasma za njih in se šele potem dokončno odločijo za nakup. Vse več je okoli nas preprodajalcev, ki prodajajo mladiče, za katere nekateri trdijo da nimajo rodovnika, ker so bili skoteni v nadštevilnem leglu, kar seveda ni res. Tega že dolgo ni več. Vsi psi v leglu če je seveda rodovniško dobijo rodovnike. Psička pa ima po leglu seveda enoletni premor, da si odpočije. Vse preveč je špekulacij, goljufanja ljudi, ki se v papirje kot so vzrejna dovoljenja, telesne ocene, prijava paritve, popis legla in rodovnik pač ne razumejo. Ni me sram priznati, da sem bila pred skoraj 20 leti na istem, pojma nisem imela kaj pomenijo vsi ti papirji. Vzrediteljica našega prvega rodovniškega psa novofundlandca Noka mi je pokazala vse papirje, meni osebno pa je bilo v tisti trenutku najbolj pomembno da je pes lep. Imela sem izjemno srečo, da sem v vsej svoji nevednosti naletela na pošteno vzrediteljico in da je postal Nok čudovit razstavni pes in ljubljenec cele družine. Niti sanjalo se mi ni takrat da bom kdaj hodila po razstavah. Želela sem si samo hišnega ljubljenca, vendar me je tale naš Nok popeljal v čudoviti svet razstav in ni mi žal. Sedaj se zavedam, da rodovnik ni samo kos papirja, namenjen ali rezerviran samo za pse, ki bodo hodili na razstave. Je zagotovilo, da sta bila tako oče kot mama mladiča tako telesno kot vzrejno pregledana, da imata slikane kolke, kar je pri velikih pasmah obvezno.

DOPUST

Prihaja čas dopustov in marsikdo me prosi za nasvet ali je pametno vzeti s seboj psa. Logično se mi zdi da družina deli dopust s svojim kužkom. Enkrat smo šli s tremi kužki na dopust in mislim da smo bili glavna atrakcija na plaži. Seveda smo se umikali stran od uradnih plaž, tako da nismo motili s tem prav nobenega. Sedaj imamo kar 6 svojih kužkov, s takim tropom je res težko dopustovati, pa ne zaradi nas, ampak zaradi ljudi okoli sebe, ki pač tega ne razumejo ali pa ne marajo psov. Za nas so psi družinski člani in prav uživajo ko smo na dopustu cel dan z njimi. Tudi letos ne bodo prikrajšani, zgodaj zjutraj bomo šli na sprehod v gozd, zvečer jih bomo peljali na bližnjo reko, da se shladijo, uživali bodo v druženju z nami.

EOMER

Eomer je sin naše Afrodite in je pred kratkim potoval k novim lastnikom v Anglijo. Njegova sestrica pa v Ameriko. Tako naši psi domujejo že skoraj po celem svetu. Ko spremljam svoje mladiče in potem njihova legla se zavedam ob pogledu na njih da sem s svojo vzrejo tudi jaz pripomogla vsaj delček k razširitvi te pasme. Ko pogledam Eomerja se zavedam da sem naredila prav, ko sem se odločila za vzrejo. Ob pogledu nanj mi ni žal vseh neprespanih noči, hranjenja njegove mamice 6 x na dan po flaši, saj je Afrodita ravno psička iz najbolj številnega legla kar smo jih imeli do sedaj.

POSPRAVLJANJE

Že nekaj časa sem v pospravljanju, beljenju stanovanja. Ta vikend je bila na vrsti dnevna soba. Ker sem se letos sama lotila beljenja se mi je zdela tale naša dnevna soba grozno velika. Pa je kar šlo in na koncu sem bila z opravljenim delom zelo zadovoljna. Vse bi bilo v redu, če nebi sledilo pospravljanje. Iz omare je bilo potrebno zložiti vse pokale, rozete, medalje. Šele sedaj vidim, da jih je res ogromno. Ko sem jih čistila sem se spominjala dogodkov, razstav, čudovitih trenutkov, ki jih res ni bilo malo. Prvi pokali so že iz leta 1993, takrat smo zmagovali z novofundladci. Še vedno mi je od vseh nagrad najljubša vaza za najlepšega psa Trbovelj, ko je za prvo mesto dobil naš novofundlandec Nok. To je bila nagrada, ki jo je določila publika. Zraven mnogih pokalov je tudi vino iz razstave v Vrtojbi za prvaka pasme, čokolade iz razstave v Hrušici, steklen krožnik iz razstave v Udinah, majolke iz razstave v Grosupljem, krožnik iz razstave v Kranju. Prav vsaka nagrada ima svoje prijetne spomine. Veliko jih je in ko sem čistila pokale sem se spominjala teh lepih trenutkov. Upam, da bo teh trenutkov še veliko.

PASJA VROČINA

V teh "pasjih" dnevih ne mine dan, da mi nebi kdo zastavil vprašanja, kako to vročino prenašajo moji kužki. Srečo imamo da živimo v skoraj 100 let stari hiši, ki je izredno hladna, kar ustreza tako nam kot našim kužkom. V nedeljo, ko smo imeli obiske sem opazila, da se naša Blacky sonči. Ležala je na sončku in se sploh ni pustila motiti. Zanimivo, sploh ker je Blacky črna evrazijka. Seveda ko bo vročina dlje časa trajala bomo začeli tuširati naše kužke. To jim zelo paše, da jih malce ohladimo z mlačno vodo.

BEAN PEČNIKOV

V vsakem Arabellinem leglu smo imeli enega mladička, ki je s težo precej zaostajal za ostalimi. V prvem leglu je bil to Alfred Pečnikov, v drugem pa Bean Pečnikov. Marsikdo ima pomisleke, ko izbira mladička, saj se mu najmanjši zdi preslaboten, premajhen. Vzreditelji pa vemo, da je ponavadi tak mladič najboljši. Med Alfredom in Beanom je bila ogromna razlika. Alfred je bil borec, čeprav težek samo 162 g je bil prvi pri seskih, prvi pri mami. Če je bilo le mogoče se je stisnil med dva bratca in sestrice, ter se grel. Bean pa je bil drugačen. Če se nebi v začetku dobesedno namučili, da smo ga pristavljali k seskom, bi poginil. Dolgo je potreboval, da je samostojno prišel do hrane. Za njega lahko z gotovostjo trdimo da smo ga rešili smrti. Prvi od vseh je spregledal, tako da nikakor ni zaostajal za ostalimi bratci in sestricami. Meni taki mladiči, s katerimi je toliko dela še posebej sedejo v srce, še bolj intenzivno iščem primerno družino zanj. To so moji scrkljanci, ki se tega močno zavedajo. Alfred je odšel v Nemčijo, pri Beanu pa smo imeli srečo do je šel v Ljubljano. Mislim, da ni potrebno razlagati, da je zrasel v čudovitega psa, slika pove vse.

TRENING

Včeraj sva začeli z našo Cassie trenirati za razstave. Priznam da sem začela zelo pozno, Cassie bo kmalu stara 2 leti, a letos smo imeli preveč dela z drugimi, tako je bila nehote zapostavljena. No čohanja in crklanja ji ni manjkalo, saj je itak moja ljubljenka. Tako sva imeli danes drugo učno uro. Cassie je do sedaj edina moja psička ki izredno lepo dela na nagrade, še posebej ima rada "šmakce". Na domačem dvorišču dela zelo dobro, kako bo v množici psov in ljudi je pa še vprašanje. Poleti jo bom večkrat vzela s seboj na kavico, da se navadi še na druga okolja. Veliko lažje je šolati psa, ki je sam. Cassie pa živi v tropu in se uči od vsakega po malo. Seveda najhitreje osvoji kakšne lumparije. Moram reči, da je izredno učljiva psička, pridna, pa saj ne more biti drugače kot da je taka, saj je moja. Glede na dejstvo da je Cassie hči Erosa in Blacky, katera sta neverjetno uživala na razstavah, sta se rada postavljala v ringu, ima vse gene, da bi lahko tudi sama postala dobra razstavna psička. Trenirali bova naprej, kako uspešno pa bo, se bo videlo kmalu na eni izmed prihodnih razstav. Ne glede na rezultat, ki ga bo dosegla, zame bo najlepša in najbolj moja.

SLIKANJE KOLKOV

Danes smo se odločili, da gremo pred paritvijo Brine še na slikanje kolkov v Zagreb. Pred leti smo bili tam že z Arabello. Po trenutni veljavni zakonodaji evrazijci še ne potrebujejo za vzrejo slikanje kolkov, vendar je tudi v našem interesu da preverimo kakšne kolke imajo psičke iz naše vzreje. Da nebi hodili 2 x smo kar hkrati slikali kolke še naši Cassie, ki bo kmalu dopolnila 2 leti in bo šla v jeseni na vzrejni pregled. Ko sem v teh dnevih omenila, da grem slikat kolke v Zagreb, me je marsikdo začudeno pogledal, saj imamo pa ja toliko dobrih klinik in veterinarjev tudi v Sloveniji. To vse drži, vendar nas je najbolj pritegnilo, da tam slikajo kolke brez pomirjeval, tako da pes ni omamljen. Še preveč dobro se spomnim ko smo pred leti slikali kolke našim novofundlancem, ki so bili res bogi še cel dan po slikanju. Slikali so psičkam kolke potem pa sva z Igorjem nestrpno čakala na izvide. Končno dobre novice, obe psičke imata super kolke.

4. ROJSTNI DAN

Danes je natanko 4. leta od našega prvega legla. Bil je petek, ta petek si bom zapomnila za vse življenje. Arabella je imela rok za kotitev šele v torek, a iz četrtka na petek je bila že vso noč nemirna. Odšli sva z Nino v službo in v šolo. Ravno ko sva pripeljali v Ljubljano je zazvonil mobitel. Igor mi je sporočil, da je Arabella skotila prvo psičko. Seveda sem se takoj vrnila domov, tako da sem še ujela kotitev drugega mladička. Kotitev je potekala po planu, v razmaku 20 do 30 minut. Po 8 mladičku je bila že 2 urna pavza, kar je bil znak da je kotitve konec, saj je tudi na ultrazvoku pokazalo da bo imela Arabella od 6 do 8 mladičkov. Igor je odpeljal Arabello ven, pospravila sem kotilnico, a komaj je Arabella prišla nazaj v kotilnico je že skotila že 9 mladička. OK sem si rekla, za enega so se pač zmotili. Vendar ni bilo tako, saj je Arabella še kar kotila. Zadnja dva 13 in 14 mladička sta se skotila kar en za drugim. Kotitev je potekala od 6 ure zjutraj do 13 ure popoldne. Arabella je bila zelo utrujena a ker je bila od prvega trenutka dobra in skrbna mamica nikakor ni hotela počivati, vneto je preštevala mladičke. Priznam, da nas je vse količina mladičkov pošteno presenetila in tudi prestrašila. Bili smo pred odgovorno nalogo, kako tako veliko število mladičkov prehraniti, saj Arabella ni imela toliko mleka pa tudi ne toliko seskov. Variant je bilo več, ali dohranjevati samo močnejše ali samo šibkejše mladičke, ali pa se odločiti za najtežjo varianto, da vsi sesajo pri mamici in prav vsi pijejo po flaški pasje nadomestno mleko. Odločili smo se za najtežjo varianto, saj se nam je v tistem trenutku zdelo pametno da mladičkov ne izoliramo stran od mamice, z dnevnim tehtanjem mladičkov pa smo tako ali tako spremljali napredovanje mladičkov. Odločitev je bila pravilna in če bi mi se še kdaj zgodilo, da bi imela tako številčno leglo bi ravnala enako, kljub neprespanih nočeh, 6 x hranjenju na dan. V začetku je trajalo eno hranjenje od 2 do 3 ure.Vsi trije smo pomagali pri hranjenju, le ponoči sem pustila Nino da se je naspala.Njena želja je bila, da bi pomagala tudi ponoči, vendar sem vedela da mora spočita v šolo. Bilo je naporna a hkrati čudovita izkušnja. Še vedno se spominjam kako sva z Igorjem sredi noči poslušala radio, klepetala, delala plane za naslednji dan in hkrati hranila mladičke. To so nepozabni trenutki. Sedaj pa naši sončki praznujejo že 4. rojstni dan.
Vse najboljše moji sončki in da bi še dolgo let osrečevali družine doma in v tujini.

NAČRTOVANJE

V življenju imam pravilo, da se pri vsaki situaciji na katero naletim vedno moram postaviti tudi v kožo drugega. Tako lažje presodim in odreagiram. V teh tednih in mesecih, ko smo živeli za mladičke in ko jih nažalost ni bilo mi je bilo najhuje prav za družine, ki so nestrpno pričakovale novega družinskega člana. Poznam ta občutek, saj smo na Chakana čakali zelo dolgo. Tisti trenutek predolgo. Ko so v Avstriji dobili leglo smo si šli izbrati mladička. Stari so bili 11 dni.Občutek, da smo končno lahko izbrali teško pričakovanega mladička je bil čudovit. Sedaj vem, da v tistem trenutku nisem videla prav nič, ker je bil Chakan premajhen, lahko se samo zahvalim vzrediteljici, ki mi je pomagala pri izbiri psa, tako da smo dobili res čudovitega psa, ki nas že skoraj 11 let osrečuje. Tako redke pasme ni ravno za sosednjim vogalom, vzreditelji pa se trudimo in izbiramo najboljše od najboljših kombinacij, izboljšati kar se še izboljšati da, popraviti kar se popraviti da v danem trenutku. Razumem pa tudi družine, da si strašno želijo imeti najbolj zaželjene mladičke daleč na okoli. Ko smo se dogovarjali z klubom za mladička nam je prijazna vzrejna referentka poslala pismo v kateri je bila priložena slika evrazijca, zraven je dopisala da je slika za Nino, da bo lažje počakala na mladička. Še danes imam to sliko spravljeno za spomin.

CASANOVA VON MASSOW KRUMMAU

Smo v pripravah na paritev naše Brine. Planiramo da se bo začela gonitev nekje sredi julija. Seveda je to samo plan, narava dela svoje. Lahko bo prej, lahko kasneje. Danes sem si že naredila plan poti, saj ima Brina izbranega očeta svojih bodočih mladičkov skoraj 900 kilometrov stran. Na ta dogodek in na tako dolgo pot se je potrebno dobro pripraviti.Z lastnico samčka Casanove smo že vrsto let dobri prijatelji.Očka je izbran, plan poti sprintan, sedaj je potrebno samo še počakati na pravi trenutek.

OBISK

Danes smo imeli po dolgem času spet obiske. Sploh nebi bilo to nič posebnega, saj smo vajeni, da imamo veliko obiskov, a ta obisk je bil drugačen, saj je bil prvi po tistem, ko je Arabella izgubila mladičke. Malce nas je skrbela njena reakcija. Od začetka je bila izredno previdna, potem pa se je obnašala čisto sproščeno. Celo z Brino se je igrala in potem utrujena poležavala na spomladanskem sončku. Počasi se vračamo vsi skupaj v normalno življenje. Hvala bogu!!!

ODLIKOVANJE

Ko misliš, da si res v življenju doživel vse, slabe in dobre stvari, se zgodi presenečenje. Tokrat je bilo za spremembo prijetno, danes sem namreč od Kinološke zveze Slovenije dobila odlikovanje s srebrnim znakom za zasluge na kinološkem področju. Moram priznati, da je bil to velik šok. Takega priznanja se ne dobi ravno kar tako. Tu štejejo samo rezultati minulega dela. Res da sva z Igorjem na razstavni sceni že zelo dolgo let, res da imamo pri hiši večkratne prvake v lepoti, potrjenih šampionatov več kot dvajset,legla, večkrat smo sodelovali pri organizaciji raznih prireditev, tako šolanih psov kot razstav, pa si tudi v sanjah nisem mislila da bom dobila tako visoko priznanje. Še ena vspodbuda da delam dobro, da naj delam še v naprej dobro, v dobro kinologije, kateri sem itak posvetila svoje življenje. Psi me osrečujejo, so del mojega življenja in lahko rečem da sem vesela da jih imam.

PIKNIK

Danes sva šla z Igorjem na skupščino in klubski piknik kluba za polarne pasme. Po šoku, bolečini ob izgubi mladičkov je bilo to prvo srečanje med prijatelji, s katerimi si delimo pesjanarske izkušnje. Priznam, da sem imela kar pomisleke ali naj grem ali ne, vendar sem to pred ostalimi hotela skriti.Še Nina je bila doma, da sem bila preskrbljena glede varstva mojih kužkov. Tako da izgovora da ne morem na piknik, da ne bi bili kužki sami nisem mogla uporabiti. Moram reči da se je zbrala prijetna družba, tako da sem od vsepovsod čutila moralno podporo. Kot bi čutili da ravno to potrebujem.

PRVOMAJSKI PRAZNIKI

Tako kot nekateri prvomajske praznike povezujejo s kresovanjem, Rožnikom, prvim žarom na vrtu, mene ti prazniki spominjajo na razstave. Pa ne samo na razstave, na enkratne trenutke, rezultate, o katerih marsikdo lahko samo sanja.
Spominjam se prvomajske razstave v Umagu pred več kot 15 leti. Razstavljali smo novofundlanca Noka. Bil je pravi lepotec, zmagal med novofundlanci in si tako prislužil BOB, a to je bilo šele začetek. V defileju sta bila z Nino zmagovalka tekmovanja Otrok in pes, bil je najlepši v II. FCI skupini in na koncu osvojil III. mesto razstave.
Predlani smo šli za prvomajske praznike na razstavo v Zadar. Tokrat z kar tremi evrazijci. Z Blacky smo zaključili mednarodni šampionat v lepoti.
Na lanske prvomajske praznike pa nas spominjajo razstave v Črni gori. Prijavili smo Brino in Blacky kar po internetu in moram priznati da tako hitre potrditve prijave v vsej svoji rastavljalski karieri še nisem dobila. Ni minila niti ura, ko sem dobila že informacijo da sta obe psičke prijavljene.Tako imamo doma dve črnogorski šampionki v lepoti, kar sta osvojili, ko sta kar dva dni zapored zmagali v svoji skupini.
Tudi letos nas je mikalo, da odpotujemo za prvomajske praznike v Črno goro in Makedonijo na razstave, vendar smo imeli planirano leglo. Takrat ko imamo leglo se čisto posvetimo leglu, takrat morajo razstave počakati.
Mogoče drugo leto, ali pa naslednje, vem pa da bom prvomajske praznike vedno povezovala z lepimi trenutki, ki sem jih takrat preživela na razstavah. Živel 1. maj.

ČESANJE

Sobota je dan za pospravljanje, čiščenje, pranje. Ta dan je ponavadi tudi dan za česanje kužkov. Danes je bila prva na vrsti Blacky. Ona je itak najbolj potrpežljivo bitje na svetu, sama skoči na mizo in se pusti česati. Pri njej ne potrebujem nikogar, da bi mi pomagal. Za njo je bila na vrsti Cassie, tudi z njo nimam pretiranega dela. Prednost črnih evrazijcev je v tudi v hitrejšem urejanju, nimajo tako veliko podlake kot rdeči. Največ dela imam z najstarejšim Chakanom. Ta ima dlake, da bi jo lahko prodajali. Zanj porabim skoraj toliko časa da ga uredim kot z ostalimi vsemi skupaj. A moji psi so radi lepi in prav vidi se jim kako so zadovoljni ko zaključim s česanjem. Seveda vse ob koncu čaka nagrada.
Tudi mladiče v leglu navajam na redno česanje, tako da jim glavnik ni nekaj kar nebi poznali ko odhajajo od doma.

IGRA

Brina je ležala, bolje rečeno se je tiščala ob mami Arabelli. Ampak to Brini ni bilo dovolj, zato jo je začela vleči zdaj za eno zdaj za drugo tačko.Tega do danes še ni počela, zato sem si vzela čas in samo od daleč opazovala. Dobesedno sprovocirala je Arabello da se je začela igrati z njo. Škoda da takrat nisem imela pri sebi fotoaparata, da ujamem ta trenutek za večno. Počasi se naša Arabella vrača v normalno življenje in mi z njo.

OKREVANJE

Arabelli je veterinar odstranil šive. Kot vedno je bila zelo pridna pacientka. Nasploh lahko trdim da imam zelo potrpežljive pse, ne delajo nobenih problemov pri pregledih. Pustijo prav vse, pa tudi če je kakšna zadeva malce manj prijetna. Vedo, da jih bomo nagradili ko pridejo domov s kakšnim piškotom, posušenim vampom. Nagrada je temelj komunikacije med psom in človekom. Končno kdo pa ne želi biti nagrajen!

VELIKA NOČ

Ta družinski praznik praznujem odkar pomnim zase. Pomeni mi veliko več kot samo obloženo mizo, pomeni mi vrednoto-družino. Priznam da mi je letošnja Velika noč skoraj ušla, nekako sem bila zaposlena z drugimi skrbmi in si niti v sanjah nisem mislila da smo tako rekoč pred velikim praznikom. Vsa skrb je bila zadnje dneve pri Arabelli. Danes je bil čudovit dan, zjutraj so prinesli velikonočno gobo, tako da smo pokadili vso hišo, vse prostore. Popoldne sva z Nino odnesli velikonočne jedi v vaško cerkev. Ob prihodu domov je Arabella že veselo mahala z repom in si s tem spet prislužila prvi zelo dolg sprehod v naravo. Privoščila sem si kavico na sončku. Okoli mene družina, mir, praznično vzdušje, ob meni pa kužki, a si sploh lahko človek želi še kaj več.

SPREHOD

Sonce je že celo dopoldne vabilo v naravo. Ko sem prišla domov je bila moja prva skrb Arabella. Veselo mi je pomahala in že tekla proti vhodnim vratom. Povedati mi je želela da bi rada šla na sprehod. Točno je vedela da bo ravno ona prva ki bo deležna sprehoda v gozd. Ta privilegij ji je ostal in tega se zelo zaveda. Tako ali tako vedo vsi moji kužki da bodo tudi oni odšli za Arabello na sprehod, zato niso žalostni. Razlik se ne sme delati, nekdo pa je vedno prvi.

Brinči

Tole je naša Brina. Njena življenska zgodba je res zanimiva. Skotila se je Arabelli in Chakanu pred skoraj 3 leti in zanjo se je že zanimala družina iz Avstrije. Med tem časom je bila hči Nina operirana na stomatološki kliniki. Vsak dan smo jo obiskovali.
Prišla je sončna nedelja in Igor je želel presenetiti Nino z obiskom Arabelle in Brine.
Še danes ne morem pozabiti kakšno veselje smo ji s tem naredili.
Ko smo odhajali iz obiska sem jo vprašala, če kaj rabi, če si kaj želi, pa je vsa objokana rekla, da si želi Brinči. Željo smo ji izpolnili in tako je naša Brina ostala doma in postala Ninina psička.

SOBOTA

Dan kot vsak drug, če nebi z Arabello odšle spet na sprehod v gozd. Deževje je naredilo svoje in blata je bilo veliko ampak to naju ni motilo. Danes je posijalo sonce, dan je bil v trenutku lepši in poln energije.
Popodne sva spet odšle še na daljši sprehod in šele takrat je pokazala Arabella tisti njen nasmeh, veselje, ki ga je imela vedno kadar sem prijela za vrvico in si obuvala škornje. To mi daje upanje da bo vse v redu.

ŽALOST

Mladičkov ni, narava je naredila svoje in tako je naša Arabella ostala brez mladičkov. Že cel teden se dobesedno uničujemo z stoterimi vprašanji, zakaj, kako je to možno, vendar ne najdemo odgovora. Tudi v tisočinki sekunde ni pokazala da je kaj narobe, do zadnjega trenutka je mahala veselo z repom. Nikoli ne bomo vedeli odgovora, živeti bo treba naprej. V vsej žalosti in bolečini ki nas je doletela je res edina svetla točka sedaj ta, da je vsaj Arabella živa in zdrava. Prav nič ji ne bomo pomagali s tem, da bomo žalosti ob njej, čuti našo bolečino, ki jo ne znamo in ne moremo skriti.
Čim bolj normalno bo treba živeti naprej, v življenju so vzponi in padci, lepe in manj lepe stvari.

Cassie in Blacky

Če imaš več psov ti res nikoli ni dolgčas. Smo v pričakovanju Arabelline kotitve, črne evrazijke Cassie in Blacky pa sta se začeli goniti, tako da moramo paziti še na njiju, saj si res ne želimo imeti še kakšnega legla.

58. dan

Kar ne morem verjeti da je danes že 58 dan brejosti naše Arabelle. Prav ona me je bila od vseh najbolj vesela, ko sem prišla iz službe. Ugibala sem, ali je lačna ali je prišel njen čas. Ko sem ji prinesla polno skledo njenih najljubših testenin s korenčkom in mesom je potrdila, da je samo zelo lačna. Še včeraj se je pustila razvajati in je jedla samo iz roke, danes pa ji je zgleda v želodčku le preveč krulilo. Tokrat že drugič ni pojedla čisto vsega, tako da je tretjino njenega obroka dobila Brina.

PRIČAKOVANJE

Smo v času pričakovanja, kdaj bo, kakšni bodo, koliko jih bo, kakšne barve....kotilnica je že pripravljena, tehnica, tabele, barvni trakci, literatura, ....sedaj je samo še ugibanje, bo danes, jutri...prvi znak je ponavadi da naša Arabella začne odklanjati hrano, danes je še pridno jedla, tako da najbrž še ne bo, pa saj ima še čas, danes je 56 dan brejosti...

EROS

Eros je Chakanov sin, mamo pa ima v Avstriji. 3. marca je bil star 5 let. Nikoli ne bom pozabila kako hitro sta se sparila Chakan in Aajuba. Da o dnevu ne bi govorili, točno na novoletni dan 1.1. 2004.....v leglu je bilo 5 samčkov, sami fantje...vzrediteljica je rekla da v Avstriji ni bilo 20 let legla kjer bi bili sami samčki. Kljub temu ni imela problemov da jih nebi oddala, čeprav so vsepovsod po svetu veliko bolj zaželjene psičke in ne psi, tako kot pri nas, ko se še vedno povezuje nakup psičke z brejostjo, mladiči. Meni osebno so psičke zakon. Kdor je imel najprej doma samčka potem pa samičko pozna to razliko.
Zanimivo da je imel Eros v svojem leglu z Blacky 7 mladičev in to 6 punčk in samo 1 fanta. Ko pa je paril psičko iz Italije je bilo ravno obratno, sami fantje, samo ena punčka.
Mogoče ravno zaradi tega komaj čakamo kaj sta "pridelala" z Arabello. Kakšne barve, kakšen spol, koliko jih je....pa saj bo kmalu tele negotovosti konec.

ARABELLA

Po skoraj 3 letnem premoru smo se odločili da ima letos mladičke naša Arabella. Kdor to psičko pozna ve razlog zakaj tako velik premor. Arabella je psička ki ima ponavadi veliko mladičkov. V prvem leglu jih je skotila kar 14, nažalost je ena od psičk 2 dni po kotivi poginila, ostalih 13 pa osrečuje družine tako doma kot v tujini. Za prvo leglo imeti toliko mladičkov ni ravno mačji kašelj. Sploh ker je bil med njimi samček težek samo 162 g, naš Alfred. On je bil res nekaj posebnega, borec v pravem pomenu besede. Če se je le mogel se je stisnil k svojim 2 do 3 x težjim bratcem in sestricam in tako naravno grel. Vedno smo ga iskali po boksu, on pa je veselo bil priklopljen pri zadnjih seskih, ker je točno vedel da je tam največ mleka. Sedaj ima 33 kg, živi v Nemčiji in postal je pravi lepotec.
V drugem leglu smo imeli "samo" 8 mladičev....pravi počitek bi lahko rekli.
Dolgo smo oklevali ali bi letos parili Arabello ali njeno hči Brino, ki bo dopolnila 3 leta in bi bilo zanjo to prvo leglo. Pa naj bo letos še zadnjič Arabella, njeni mladički so izredno močni.
Tokrat smo se odločili za malce drugačno kombinacijo, saj smo jo parili z Erosom in ne Chakanom kot ponavadi. Eros je Chakanov sin, njegova mama pa je črna z belimi ožigi, prav tako tudi dedek. Prav zanimivo bo videti kakšne barve bodo mladiči.
Arabello smo peljali na ultrazvok in s tem potrdili brejost, videlo se je 5 mladičkov, vendar jih je več, tako je povedala izkušena veterinarka. Pri prvi brejosti so nam rekli da je mladičkov od 6 do 8, potem pa jih je bilo 14......
Ni važno koliko jih je, samo da bodo zdravi, to je bistvo.
Danes je 42 dan brejosti, smo že v pripravljanju kotišča, pripravljeno imamo že nadomestno pasje mleko. To so dnevi pričakovanja, komaj čakam dan kotitve.....to lahko razume samo nekdo ki je že imel leglo.....