Lastniki Dona so imeli pred njim vedno pri hiši koker španjele. Dva od njih sem dobro poznala, res sta bila izredno lepa predstavnika svoje pasme. Na žalost je zadnjega povozil avto in žalost je bila seveda v družini neizmerna. Dostikrat prehitra izguba psa postavi družino pred odločitev ali sploh še kdaj imeti psa, če že ali se odločiti za isto pasmo ali zaradi spominov nanj raje vzeti nekaj drugega. To je težka odločitev. Pustiti moraš ljudi da žalujejo, pozabiti itak ne morejo nikoli. Tudi pri nas doma, kljub dejstvu da imam 6 svojih psov bo izguba katerega koli od njih ogromna bolečina in praznina. Potreben je čas in želja po novem izzivu. Nikoli ne bo moj mladič enak ali podoben prejšnjemu psu, saj tudi ne sme biti. Mladič nikoli ne bo zamenjal veterana, ki je pri hiši več kot 10 let. Vse je drugače in nikakor ga ne smemo primerjati s prejšnjim psom. Z odločitvijo vzeti mladiča se moramo zavedati, da dobimo v hišo novega dojenčka, s katerim bomo šli čez cepljenja, menjavo zob, malo šolo. Kljub vsemu delu, ki ga imaš pri mladiču, si nikoli nisem želela nakup odraslega psa, ki bi bil že naučen in pregledan, primeren za vzrejo. Preprosto obožujem mladiče in oni mene.
