DON PEČNIKOV

Lastniki Dona so imeli pred njim vedno pri hiši koker španjele. Dva od njih sem dobro poznala, res sta bila izredno lepa predstavnika svoje pasme. Na žalost je zadnjega povozil avto in žalost je bila seveda v družini neizmerna. Dostikrat prehitra izguba psa postavi družino pred odločitev ali sploh še kdaj imeti psa, če že ali se odločiti za isto pasmo ali zaradi spominov nanj raje vzeti nekaj drugega. To je težka odločitev. Pustiti moraš ljudi da žalujejo, pozabiti itak ne morejo nikoli. Tudi pri nas doma, kljub dejstvu da imam 6 svojih psov bo izguba katerega koli od njih ogromna bolečina in praznina. Potreben je čas in želja po novem izzivu. Nikoli ne bo moj mladič enak ali podoben prejšnjemu psu, saj tudi ne sme biti. Mladič nikoli ne bo zamenjal veterana, ki je pri hiši več kot 10 let. Vse je drugače in nikakor ga ne smemo primerjati s prejšnjim psom. Z odločitvijo vzeti mladiča se moramo zavedati, da dobimo v hišo novega dojenčka, s katerim bomo šli čez cepljenja, menjavo zob, malo šolo. Kljub vsemu delu, ki ga imaš pri mladiču, si nikoli nisem želela nakup odraslega psa, ki bi bil že naučen in pregledan, primeren za vzrejo. Preprosto obožujem mladiče in oni mene.

DEX PEČNIKOV

Čisto vsak mladič ima svojo zgodbo. Pri Dexu se najbolj spomnim ko so prišli na obisk in rezervacijo mladiča, da si ogledajo naše odrasle pse, pa se je Špela tako bala psov,da se ne da opisat. Ideja da bodo imeli pri hiši psa je bila od njenega brata Gašperja.Pa ni minilo niti pol urce, ko jo je naš Eros ob prijetnem klepetu ob kavici čisto prepričal da je najbolj priden in najbolj pameten pes na svetu. Na koncu je prišla Špela do zaključka da če bodo mladiči poleti pač ne bo šla s starši na dopust, da bo čuvala Dexa. Neverjeten preobrat.

DREAM PEČNIKOV

Dream je bil v leglu najtežji mladič, prvi pri seskih in prvi pri skledi.Zanimivo da vsakega izmed mladičev lahko opišem v enem stavku. Ko živiš z njimi 2 meseca jih opazuješ in ugotavljaš kakšen bo ko bo velik. Želja bodočega lastnika našega Dreama je bila da je mladič podoben našemu Erosu. Upam da nam je pri izbiri uspelo. Izredno težko je ugotoviti kakšne barve bo odrasel pes, saj se pasma pari z vsemi možnimi barvnimi kombinacijami. Ne glede na to, kakšne barve bo Dream in ali bo ali ne podoben Erosu je že sedel pod kožo novemu lastniku in zanj je najlepši pes na svetu.

DICK PEČNIKOV

Dick je bil prvo izbran mladič v Brininem leglu. Njegovi lastniki so čakali nanj skoraj 1 leto. Vedno je bil prvi, prvo izbran, prvi oddan. Pri prvem obisku so bodoči lastniki Dicka bili tako prijazni in so mladiče celo posneli na DVD. Profesionalno zmontiran film smo tako lahko dali vsakemu mladiču kot popotnico.
Z lastniki smo na vezi, trenutno pridno hodimo v malo šolo. Komaj čakam da jih obiščem. Ta občutek ko te mladič po nekaj mesecih vidi in spozna je neverjeten.

SLABA VEST

Ja res je, imam slabo vest. Če nebi čisto slučajno včeraj zašla na moj blog in ugotovila da res že dolgo nisem nič napisala najbrž se danes nebi odločila, da kaj napišem. Kar nekako sem nehote zanemarila tale moj blog. Med tem časom se je v naši psarni dogajalo vse živo. Komaj smo spravili pokonci Brinino leglo je že bilo na poti tudi leglo od Blacky. Kako zanimivo, najprej se nas je eno leto držala smola, potem pa skoraj istočasno kar 2 legla. Naporno zelo, a tudi prijetno. Nekako sem lažje preživela odhod mladičev, ker sem imela že skrbi z novimi. Sem tip človeka ki obožuje mladiče, nikoli se jih ne naveličam, nikoli mi ni nekaj odveč. Poznam vzreditelje ki dobesedno komaj čakajo da gredo mladiči od doma. Mene pri vsakem obisku mladičev stiska pri srcu. Dobro opazujem in ugotavljam ali je to res dobra izbira. Do sedaj sem imela srečo, da so šli čisto vsi moji mladiči v čudovite družine.

PRVI OBISKI

Danes je bil prav poseben dan. Brina in njeni mladički so dobili prvi obisk. Prav poseben obisk, saj sta jih obiskala babica Arabella in dedek Chakan. Brina se že cel teden druži na dvorišču z njima, a dlje kot do praga nista prišla. Danes je bilo drugače. Mamo Arabello je sprejela, pustila ji je da si jih je ogledala čisto od blizu. Zvedavo je gledala vnuke in ni dosti manjkalo da nebi šla kar v boks. Škoda res, ker se je mati narava tako grdo poigrala z njo, vedno je bila odlična mamica, danes pa je lahko samo gledala in občudovala te male kepice. Drugače je bilo z Chakanom, dlje kot do praga si ni upal. Malo nas je bilo strah, da ne bi bila Arabella preveč žalostna zaradi mladičev, zato smo jo skupaj s Chakanom popoldne odpeljali na en zelo dolg sprehod v gozd.

PLAVE OČKE

Dnevi z mladiči so nekaj posebnega, spremljam vsak njihov gib, prvi korak, kako se pretegujejo, zehajo. Kontroliram vsak dan težo, da vidim kako s težo napredujejo. Danes sta dva mladička že tehtala več kot kilogramček. Takrat ne potrebujem televizije. Za mene se čas ustavi, uživam z njimi prav vsak trenutek. Nič ni bolj pomembno od njih. Nikoli se jih ne naveličam. Že cel tedem gledam kdaj bodo spregledali. Kot v vsakem leglu se je tudi v temu zgodilo, da so spregledali najprej najlažji. Zakaj je temu tako res ne vem, dogaja pa se prav pri vsakem leglu.Ne da se opisati občutek, ko te par tistih zvedavih plavih očk pogleda in jim nič ni jasno.Kmalu bodo ugotovili kje je kaj, o tem ne dvomim, ta trenutek jih zanima samo kje je njihova mama in hrana.

CHAKANOV ROJSTNI DAN

Pa saj ne more biti res, Chakan je dopolnil 11. let svojega življenja. Kot bi bilo včeraj ko smo ga prvič videli v leglu, star je bil natanko 11 dni. Tako veseli smo bili ko smo ga držali v naročju, potem smo čakali dan, ko smo ga šli iskat. On je bil in vedno bo nekaj posebnega, prvi evrazijec, prvi sobni pes in to mesto mu bo ostalo do smrti. Ne glede na to, koliko psov bomo imeli, on bo vedno prvi. Tega mesta mu ne sme vzeti nihče. Tega se tudi on dobro zaveda. Z njim smo srečevali nove prijatelje, ljubitelje te pasme, z njim smo posegali po najvišjih naslovih. Danes smo mu zato privoščili torto, kljub dejstvu da ima zaradi starosti dieto. Enkrat na leto se pa lahko malo prekršimo, seveda je bil zato deležen samo enega kosa torte.
Šaki še na mnoga leta, to ti vsi želimo, da bi nas še dolgo osrečeval.

STARI SMO EN TEDEN

Ja res je, danes imajo naši sončki že en teden. Kako hitro beži čas, vidno rastejo in napredujejo, v enem tednu so že podvojili porodno težo. Drugi teden bodo že prvič razglisteni, v kratkem bodo spregledali.Odvisno od tega koliko mleka bo imela Brinči bomo začeli med 3 in 4 tednom počasi že dodajati hrano, da ne bodo lačni.Bodoči lastniki komaj čakajo da jih bodo videli. Poznam ta občutek, vendar so kužki res še premajhni, premalo odporni na okužbe zato komuniciramo trenutno kar preko mailov in interneta. Danes sem kupila tudi razkužilo za roke. Previdnost ni nikoli odveč in tega pravila se držim že zelo življenje.

DRUŽINICA

Prijetno smo bili presenečeni, da je Brina postala enkratna mamica, kot bi to že počela celo življenje. Porihta vseh 9 mladičev kot za šalo. Tako kot mi si jih tudi ona ne more in ne more nagledati. Vse je preštela, jih čistila in bila prav ponosna na svoje leglo. Ko so prišli mladiči domov smo jih seveda morali naprej stehtati in jih označiti, sam samo tako lahko kontroliramo njihovo težo. Kmalu so ugotovili, kje je hrana in varno zavetje mamice. Noč smo preživeli ob njej, da smo se lahko prepričali, da je vse v redu in da so vsi mladiči na seskih. Zjutraj smo bili presenečeni saj so vsi že napredovali s težo. Igor je zakuril prostor, da bo kužkom toplo in že zjutraj so bili vsak na svojem koncu, kar je dalo vedeti, da jim je toplo. Sedaj spijo, pa jejo pa spet spijo, malo so začeli že kobacati po boksu, kaj bo šele potem ko spregledajo. Komaj čakamo da spregledajo.

LEGLO

Končno smo dočakali dan kotitve. Brina je bila že več dni nemirna, odklanjala je hrano, jedla je samo še piškote. Temperatura ji je začela počasi padati, tako da smo vedeli, da se kotitev počasi približuje. Vse skupaj se nam je zdelo, da gre prepočasi zato smo iz preventive raje poklicali veterinarja. Ta nam je potrdil, da panike še ni, bi jo pa vseeno raje pregledal. Pa smo šli, oboroženi z rjuhami, brisačami, košaro za mladiče. Lahko bi se zgodilo, da bi Brina skotila kar med vožnjo. Veterinar jo je skrbno pregledal z ultrazvokom in potrdil, da panike res še ni, vendar bi on naredil carski rez, ker se mu je zdelo da je kljub vsemu vse skupaj bilo predolgo. Zaupali smo mu in se odločili za carski rez. Kmalu je prišel veterinarski tehnik povedati veselo novico da imamo 6 fantkov in 3 punčke in da je tudi Brinči v redu. Ta trenutek smo bili najbolj veseli na svetu. Ko so bili vsi kužki že v inkubatorju in se je Brina začela prebujati nam je veterinar zaupal, da tako veliko mladičev, s tako veliko porodno težo Brina sigurno nebi mogla skotiti po naravni poti. Povabil nas je, da si pridemo kužke pogledat v inkubator. Tako živahnih kužkov že dolgo nisem videla, plezali so eden čez drugega, veselje jih je bilo videti.Hvala dr. Emir Mujagiću za vse kar ste naredili za nas, našo Brino in mladiče, vi ste veterinar ki si ga bomo zapomnili za celo življenje, vi ste veterinar s srcem.

SREČNA DRUŽINA

Mislim da naslov in slika povesta vse. Brinči uživa ob očetu in mamici. Prav vse ji pustita. Sedaj se ji že pozna, da je breja. Postala je okrogla psička, a ne predebela. Dobila je apetit, vedno je lačna. Nič več ni izbirčna, določeno hrano ima pa še vedno rajši od druge. Z veseljem ji ustrežemo, hranimo jo z kvalitetno hrano. Čohanja in crkljanja ji ne manjka, prav tako hodimo z njo na sprehod v gozd. Te čudovite jesenske dneve se uleže na dvorišču in se sonči.

PRIPRAVE

Sedaj ko smo zvedeli, da je Brina breja so se začela priprave. Že cel dan samo ugotavljam kaj moram še narediti, da bo vse na red pred kotitvijo. Dokončati moram navodila za bodoče kupce, urediti vse papirje, ki jih ni malo, saj se želim za čas ko bodo mladiči posvetiti samo njim. Takrat za te stvari preprosto ne bo časa. Z Igorjem sva že ugotavljala kje bova naredila prostor, da se bodo kužki lahko igrali.
Danes je Brina dobila prvo darilo za mladičke. Nina ji je prinesla ropotuljico, katere je bila zelo vesela. Točno ve, da se cel svet vrti samo okoli nje, kar pridno izkorišča. To je naša Brinči.

ULTRAZVOK

Končno smo dočakali veliki dan. Dan ki nam bo ali potrdil ali ovrgel upanje in želje. Zdi se mi, da si že dolgo nisem želela nekaj tako zelo močno. Ta nemoč, usoda, igra narave, vse skupaj je tako močno, da si ne upam niti pomisliti kako in kaj. Kaj šele na glas izgovoriti. Potem ko nam je veterinar z ultrazvokom potrdil brejost naše Brine je bilo vse veliko lažje. Občutek kot bi mi padel velik kamen, sreča, veselje, ki se ga ne da opisati. Tudi solze, a tokrat sreče. Še včeraj zvečer sem Brino spraševala ,če mi lahko pove, ali smo šli samo na izlet na Češko ali smo naredili še kaj več.Polizala me je po obrazu in po rokah. Pustila se je razvajati, nežno sem jo pobožala po trebuščku in njen pogled je kazal znak zaupanja in hvaležnosti. Hvala bogu da imam ob sebi take pse. Že cel dan si dopovedujem, samo da bo vse v redu, pa sploh ni pomembno koliko jih bo. Samo da bodo vsi skupaj zdravi, mamica in mladiči. To je najpomembnejše.

CAC SAMOBOR

Pa smo šli. Čisto zares smo šli na prvo Cassieno razstavo. Vremenska napoved je bila zelo slaba, zato smo bili presenečeni, da je v Samoboru sijalo sonce in prav nič ni kazalo, da bo slabo vreme. Postavi smo paviljon,stole, mizo, Cassie se je ulegla v svojo kletko in opazovala mimoidoče. Izredno veliko ljudi se je ustavilo in spraševalo o pasmi, karakterju in ker je Cassie ena velika razvajenka jim je bila takoj všeč. Na razstavi smo bili skupaj s prijateljico iz Zagreba, ki je razstavljala 6 svojih psov. Tudi njim se je videlo, da uživajo na razstavi. Naša Cassie je bila 28 po vrsti in kmalu sta šla z Igorjem v krog številka 1 k sodniku Igorju Selimoviču, priznanemu hrvaškemu sodniku. Ta sodnik nam je pred več kot 10 leti sodil že novofundlance in njegovo sojenje nam je bilo takoj všeč. Je profesionalec, tako da smo se ravno zaradi njega odločili, da gremo na razstavo. Izrednega pomena je, kakšno izkušnjo dobi pes na prvi razstavi. Če se sodnik ne posveti sojenju, nima časa, prehitro stopi do psa, psa to znervira in lahko se zgodi, da tak pes ne bo nikoli razstavni pes ali pa ne bo oboževal razstavljanje. Pomembno nam je bilo, da gremo na eno manjših razstav, ki naj bi bila vzunaj, na travi, ne pa v veliki hali, kjer imajo močno ozvočenje, ko se ne razstavljalci kot obiskovalci skoraj ne morejo gibati. Vse te idealne pogoje je imela ravno ta razstava v Samoboru. Samo ena pomanjkljivost je bila-vremenska napoved. Cassie je potekla po krogu, ravno navdušena ni bila, ko je morala nekaj časa stati pri miru, a sodniku je bila kljub temu všeč. Tako je dobila oceno odlično, CAC in BOB. Vsi smo bili izredno veseli. To veselje pa se je hitro končalo, saj so se nad Samoborom začeli zgrinjati črni oblaki. Ko bi vsaj ostalo pri tem, a začelo je močno pihati, ulilo se je. Veter je tako močno pihal, da nam je polomil paviljon, tako smo bili premočeni do kože. Še dobro da imamo dolgoletne izkušnje in nas je podobno že pred leti dobesedno napralo v Novem marofu, tako da imamo vedno s seboj vsaj še za enkrat za preobleči. Ne pretiravam od obleke, las, je dobesedno teklo. Po daljšem premoru, ker so zaradi neurja ustavili razstavo se je ocenjevanje nadaljevalo, vendar nismo čakali na zaključni izbor. Tam bi lahko dobila Cassie mogoče še kakšen naziv. Veseli smo bili rezultata, ki ga je dobila Cassie na prvi razstavi in to nam je bilo dovolj.

ČEŠKA

Prav presenečena sem bila, kako so na češkem ljudje prijazni in imajo izredno radi pse. Kjer koli smo se ustavili z Brino, naj bo to na parkirišču, ob reki, v starem mestnem jedru mesta Litomerice, vsepovsod so nas ustavljali ljudje in želeli božati našo Brino. Toliko pohval v enem samem dnevu pa res ne doživiš vsak dan. Se pozna, da je Češka soseda od Nemčije, kjer je pasma evrazijec zelo poznana in tudi priljubljena. Tudi tu je vedno več evrazijcev in vzrediteljev te pasme, tako da ljudje kar poznajo to pasmo. Avstrija pa glede na prijaznost do psov v vseh pogledih vodi. Ko smo se ustavili na počivališču da bi spili kavico nam je prinesla natakarica poleg 2 kav še posodo z vodo za Brino, pa je niti prosili nismo zanjo, saj imamo vedno to s seboj. Prijazna gesta, ki bi jo morali videti slovenski gostinci.

AHOJ

Pa smo šli na pot. Zvečer je bil avto že naložen, manjkala sva samo še midva z Igorjem, Brina, dokumenti in hladilna torba. Vstali smo ob 3h zjutraj in se odpravili na pot. Kdor me pozna ve, da nisem ravno jutranji tip, a ko greš na tako dolgo pot in to še z kužkom je zgodnje vstajanje pogoj. Vsaj pol poti naj bi se peljali v hladu. Pa ne da nebi imeli avta s klimo, a vsak malo daljši postanek avto preveč segreje in to nebi bilo ravno najboljše za našo Brino. Življenje s psom določene stvari, navade pač spremeni. To si je pač treba vzeti v zakup, drugače pač ne gre. Priznam, da me je daljava, dolga vožnja in paritev skrbela. Pa je šlo vse po planu. Odločila sem se, da bom najprej jaz vozila, ko bom utrujena pa Igor. Pa do zamenjave sploh ni prišlo, ker sem se zelo dobro počutila in sploh nisem bila ne zaspana in ne utrujena. Garmin nas je pripeljal na cilj, kjer so naš že čakali češki vzreditelji evrazijcev in akita inu. Trenutno imajo 15 odraslih psov. Brina se je kmalu navadila na hišo in na ljudi. Počutila se je kot doma. Edino ko ji je kdo od naju ušel iz vidnega polja ga je začela iskati. Zmenili smo se, da bomo počakali do večera s paritvijo, da si tudi Brina malo odpočije od vožnje. Ko jo je zagledal Casanova ni znal skriti navdušenja, na prvi pogled sta si bila všeč. Tako je kmalu prišlo do paritve. Za Brino je bila to prva paritev, Casanova je imel že več legel. Odločili smo se, da parimo še enkrat in sicer 24 ur po prvi paritvi. Zjutraj smo se odpravili na ogled bližnjega mesta Litomerice. Mesto je staro, zanimivo, vredno ogleda. Srečo smo imeli, da dan ni bil prevroč. Po daljšem sprehodu in ogledu mesta nas je že čakalo kosilo. Brina je potrebovala počitek. Zvečer smo ponovili paritev in sedaj lahko vsi skupaj samo upamo, da je bila pot uspešna. To pa bo potrdil šele ultrazvok čez 25 do 28 dni od dneva paritve.

NA POT

Pakiramo, ja čisto zares se odpravljamo na Češko. Če želimo ujeti pravi dan in prvič pariti v nedeljo moramo iti na pot že v soboto ponoči. Kako hitro se plani spremenijo. Časovno nam ne znese, da bi čakali samčka, da pride iz Češke, ker bi lahko prišla vzrediteljica šele v ponedeljek. Tokrat si res zelo želimo, da ujamemo pravi dan, zato nočemo tvegati. Brina ima že pripravljeno hrano, vodo, povodec in seveda vse papirje. Še dobro da se zelo rada vozi z avtom. Ko se takole spominjam za nazaj, koliko krajev sem videla ravno zaradi psov. Najbrž me pot nebi nikoli peljala tja, če nebi imela njih. Koliko iskrenih prijateljstev se je sklenilo ravno zaradi psov. Verjamem, da tisti ki jih nima ne ve kaj zamuja. Sedaj nam preostane le še da držimo pesti da bo vse v redu.

TEST PROGESTERONA-TRETJIČ

Preden je zjutraj začelo pripekati sonce smo se že odpravili na veterino. Pričakala nas je mlada veterinarka in naša Brinči jo je bila zelo vesela, čeprav se mi zdi, da ve, kaj jo čaka za tistimi velikimi vrati. Kot vedno je bila pridna pacientka, kri je bila vzeta in smo jo peljali v laboratorij, kjer so ugotovili, da je progesteron že višji.Po dogovarjanju z 3 veterinarji smo prišli do zaključka, da bo najboljši dan za paritev v ponedeljek, lahko pa bi prvič parili že v nedeljo. Tako da se je stroka kar ujela z izkušnjami.

TEST PROGESTERONA-DRUGIČ

Danes smo bili spet na odvzemu krvi in na testu progesterona. Vrednost se povišuje, vendar še ne zadosti, da bi lahko določili datum paritve. Po dogovoru z veterinarjem smo se odločili, da test ponovimo še v četrtek. Vzrediteljica iz Češke, s katero smo stalno na vezi nam je sama po izvidih določila, da se ji zdi, da bo najboljši dan za paritev v ponedeljek 24. 8. 2009. Tako bomo lahko primerjali izkušnje in stroko. V zadnjem času sem prebrala ogromno literature, izkušnje vzrediteljev, mnenj veterinarjev, učila in naučila sem se res veliko, sedaj samo lahko upam, da bom to znanje lahko uporabila pri Brini. Tako pridna in potrpežljiva je bila Brina pri jemanju krvi, da je dobila pohvale tudi od veterinarjev. Vsake toliko časa me je z jezikom poliznila zdaj po roki, zdaj po obrazu, kot bi hotela reči, a bo tega kmalu konec.